Razumevanje nevrobiolokega razvoja ter regulacija afektov z razumevanjem
Razumevanje nevrobiološkega razvoja ter regulacija afektov z razumevanjem PROJEKCIJSKO INTROJEKCIJSKE IDENTIFIKACIJE pri otrocih, starših in sodelavcih Jelka Čujež, 2. pedagoška konferenca, 26. 1. 2016
ODNOSIH • Razvoj vsakega posameznika je odvisen od dispozicij ter razmer v okolju, v katerem raste, predvsem pomembne so družinske razmere in interakcija otrok s pomembnimi drugimi, ki so v stiku z otrokom v prvih letih življenja, kamor seveda sodimo tudi strokovni delavci vrtca. • Otrok se razvija izključno v odnosih. Če ni stika, odnosa, ni RAZVOJA! • Predšolsko obdobje imenujemo tudi kritično časovno obdobje za razvoj človeka, saj omogoča v prvih letih življenja optimalen razvoj določenih področij v možganih. • V KRITIČNEM OBDOBJU POMEMBEN VPLIV OKOLJA: LJUBEČI ODNOSI (!!!), kvalitetna prehrana, stimulacijsko učno okolje. • Razvoj poteka preko emocionalne uglašenosti! (vloga vzgojiteljev! Smo zelo pomemben del življenja, razvoja za vsakega otroka!!!) Pomemben VZGLED. Ker se otrok razvija skozi odnose, možgane odraslega, je potrebno poznati: - nevrobiološki razvoj - pomena poznavanja regulacije afektov /veselje, jeza, sram, gnus - potek projekcijsko introjekcijske identifikacije.
• Otrok se razvija skozi možgane odraslega. Možgani delujejo tako, da prevzemajo signale iz okolja in jih spreminjajo v lastna notranja stanja. Naša duševnost se oblikuje iz te medsebojne odvisnosti možganov in medsebojnih odnosov. V možgane se vrišejo podobe o pomembnih drugih, zlasti zgodnje podobe o naših starših ter ČUSTVENO OZRAČJE, KI JE PREVEVALO ZGODNJE ODNOSE S POMEMBNIMI DRUGIMI. Že novorojenčkovi možgani so preplavljeni z množico slik, zvokov, vonjev, kasneje okusov, tipov iz zunanjega sveta – senzorični bum Dojenčkovi možgani se na te DRAŽLJAJE ODZOVEJO Z RASTJO NOVIH IN NOVIH POVEZAV MED NEVRONI – 250 000 V MINUTI, pri čemer se nekatere povezave utrdijo, nekatere izginejo.
• Otrok se na podlagi novih izkušenj, izzivov, …. nauči novih veščin in oblikuje spomine. • RAZVOJ MOŽGANOV JE ODVISEN KOLIKO SO le ti UPORABLJENI. • Iz različnih izkušenj se otrokova psiha utrjuje, shranjuje, posameznik se iz teh izkušenj uči. • Če IZKUŠENJ NI, NI POVEZAV, NI KREPITEV, PONAVLJAJNJ, možganski centri SE med seboj ne povezujejo, začno povezave propadati (načelo uporabi ali izgubi). OKOLJE KI NI STIMULATIVNO, OTROKA OROPA ZA NAJRAZLIČNEJŠA SPODBUDNA DOŽIVETJA IN TO KRITIČNO VPLIVA NA RAZVOJ MOŽGANOV. ČE SPODBUJAMO UČENJE, SPODBUJAMO NASTANEK, KREPITEV IN OHRANITEV POVEZAV!!!!
Strokovni delavci, ostali zaposleni preživimo veliko časa z vašimi, našimi otroki, njihovi možgani, se uglasijo na naše možgane, naš način delovanja, model. Prepričana sem, da z dejavnostmi, komunikacijo, vzgledom, predvsem pa funkcionalnimi odnosi, pomembno vplivamo na razvoj otrok. • „…Po uvodni igrici, ki dodobra razgiba možgančke otrok povabiva k igri s pripravljenim materialom v inovacijskem kotičku. Otroci se prostovoljno in samostojno vključujejo v pripravljene dejavnosti, raziskujejo različne možnosti, ki jim jih le-te ponujajo in se medsebojno povezujejo. Strokovni delavki sodelujeva pri dejavnostih kot opazovalki in spodbujevalki, nikakor kot reševalki problemov. Otrokom nudiva podporo in pomoč kadar jo potrebujejo in izrazijo potrebo po njej. Otroke spodbujava k iskanju različnih rešitev, jim postavljava nove izzive in se veseliva ob njihovem uspehu in napredku. • Otrokom pustiva dovolj časa, da se izživijo, naužijejo dejavnosti in pridejo do različnih zaključkov, ko opaziva, da je igra in raziskovanje pri koncu jih spodbudiva k pospravljanju z igrico Sesalec…“ – VARNOST! NAVEZANOST! – Razvejano drevo!
Nevrobiološki razvoj: • Glavne delovne enote so nevroni, prepleteni v mreže, te pa v sistem. Delovanje nevronov v sistemih omogoča niz specifičnih funkcij. Sistemi so oblikovani, da zaznajo, predelajo, shranijo ali pokličejo informacije in se vedejo v skladu z njimi. • Možgani so živ sistem, ki je dinamičen in odprt in postane funkcionalno povezan z drugimi sistemi, posebej z drugimi možgani. Če ni stika, odnosa, ni razvoja! • Od aktivnosti in odnosov odvisen proces. Emocionalna uglašenost! • Možgani imajo izredno sposobnost stalnega preoblikovanja in prilagajanja na okoliščine.
Možgani tehtajo približno 2% telesne teže (1400 g) odraslega človeka in porabijo 20% vsega kisika, ki je na voljo telesu. Pri novorojenčku tehtajo 10% telesne teže, torej 300 g. Možgani so sestavljeni iz treh osnovnih delov: - Možganskega debla, ki uravnava procese, ki so pomembni za življenje: potenje, solzenje, dvigovanje dlak, požiranje hrane, bitje srca. - Malih možganov, ki skrbijo za usklajeno delovanje naših gibov, vsa sporočila, ki pridejo po čutilnih živcih iz naših mišic, se v malih možganih uredijo in uskladijo, šele nato potujejo v velike možgane. - Velikih možganov (levo in desno hemisfero), ki so odgovorni za inteligenco, intelektualne in ustvarjalne sposobnosti ter spomin.
Možgani odraslega človeka Čelni reženj Temenski reženj govor Čelno asociativno področje okus branje govor sluh voh Senčni reženj Somatosenzorno asociativno področje Slušno asociativno področje Vidno asociativno področje vid Zatilni reženj
- NEVRONI: sestavljen iz telesa celice od koder izraščajo dendriti (sprejemajo inf. v celico) in aksonov (inf. iz celic). Spominja nas na razvejano drevo, zvezdni utrinek. - SINAPSE - mesto, kjer se nevron (aksoni) stikajo z drugo celico, imenujemo sinapsa. Potekajo električni in kemični procesi. Sinapse nenehno nastajajo, se krepijo (ponavljanje) ali izginjajo – t. i. plastičnost. Sinapse, ki jih uporabljamo istočasno, se med seboj povežejo in uskladijo.
AMIGDALA- zadolžena za izvajanje socialnih interakcij, pripisovanje čustvenega pomena različnim dražljajem – deluje KOT SNEMALNA KAMERA, ARHIV, vsemu daje čustveni pomen HIPOKAMPUS – (zavestno) procesira informacije, shranjeni inf. daje pomen in inf. umesti v čas in prostor • Zelo pomembno vlogo pri odločanju igra hipokampus, ki nam omogoča pomnjenje novih informacij oziroma učenje. • Pomaga nam, da dostopamo do preteklih informacij in se na podlagi njih odločamo. Visok nivo kortizola zmanjša volumen hipokampusa in zmanjša število nevronov in sinaptičnih povezav (resna možganska motnja)
Funkcionalni odnosi, ključni za razvoj možganov!!!!! Kompan Erzareva (2003, 120‒ 122) pravi: » Možgani odraslega preko interakcije med otrokom in odraslim učijo možgane otroka prepoznavati, razumevati in obvladovati različne dražljaje in čustvena stanja. V tem obdobju se najbolj poveča število povezav med nevroni, kar pomeni, da se ustvari 90% vseh povezav. Razvejanost in kompleksnost teh organsko nastalih vezi bo potem omogočala bolj ali manj razgibano delovanje možganov v kasnejšem življenju. «
Zlorabljeni in zanemarjeni otroci • Optimalna oz. kritična obdobja zanemarjena z neustrezno prehrano, neljubečimi odnosi, nestimulativnim okoljem – področja možganov – ni stimulacije, akcije – težko nadomestljivo tudi kasneje v življenju – ni krepitve, ni ponavljanj - težko osvojiti vzorce, vedenja… • Pri zlorabljenih otrocih lahko ob situacijah sprožijo trigerji… hipokampus preplavi hormon kortizol oz. stresni hormoni in je otrok, kasneje odrasel zablokiran, zakrčen (boj, beg, obstanek - zmrzneš) – pomembno ozaveščanje nezavednih vsebin! • Lahko celo nepopravljive posledice, v določenih segmentih se celo ne razvijejo oz. zaostajajo v razvoju.
Bolečina, vnetja, poškodbe, okužbe • Plastičnost možganov je podvržena okoljskim vplivom. Za učenje potrebujemo krepitev povezav, vaje ponavljanja. • On vnetju, poškodbah, okužbah v možganih pa se povezave zavirajo, zavirajo aktivnost nevronov, sinapse so podvržene izginotju. Tako lahko pozabimo tudi že dobro usvojena znanja in veščine.
Kaj je CELOSTNI razvoj otroka? 1. telesni: (gibanje, finomotorika, razvoj senzo-motorike, telesne-sheme, . . ) 2. intelektualni (učenje, spomin in mišljenje, govor, metakognicija, . . . ) 3. socialno-motivacijsko-čustveni (uveljavljanje v skupini, razvoj samopodobe, vedoželjnosti, vztrajnosti, vzdržljivosti, čustvovanje, upravljanje s čustvi. . ) Otrok se uči: z poskusi in napakami, s posnemanjem, z učenjem z vodenjem in nadzorom.
Učenje z zaznavanjem okolja • Za možgane je potrebno ravnovesje med dovolj vzpodbude ter nelagodja. Težave in probleme možgani radi rešujejo. Možgani so ustvarjeni za učenje. GIBALNE VEŠČINE otroku pomenijo več kot zgolj spretnost. Gibanje namreč vpliva na razvoj in zorenje gibalnega sistema, razvoj in zorenje senzoričnih sistemov in njihove integracije na nivoju osrednjega živčevja. Razvoj gibalnega aparata novorojenčka do malčka: spoznavanje in nadzor nad svojim telesom, spoznavanje in pravil iz okolja, občutek samostojnosti, neodvisnosti, vstopanje v medosebne interakcije… Izkušnje čimbolj raznolike, prijetne – da se opremijo za življenje.
Temeljne gibalne sposobnosti • Koordinacija • Ravnotežje • Vzdržljivost • Moč • Gibljivost • Hitrost • Natančnost http: //url. sio. si/ab. B
Naravne oblike gibanja • Hoja, tek, skoki, plezanje, plazenje, potiskanje, opiranje, vlečenje, visenje, padanje, guganje metanje, lovljenje… http: //url. sio. si/ab. D 8 l. s /ur / : p htt i/ab io. s http: //url. sio. si/ab 6
Gibalni razvoj po rojstvu • Načeli: • - cefalokavdalne smeri razvoja • - proksimodistalne smeri razvoja • Gibalni razvoj poteka po določenem zaporedju. • Mejniki • Razvoj od grobih do drobnih gibov. • Okrog enega leta – ročnost (seganje po predmetih e eno roko)
PREKO GIBALNIH AKTIVNOSTI OTROK (Petelin, 2014): • pridobiva, osvaja in utrjuje gibalne vzorce, • pridobiva gibalne izkušnje s svojim telesom, okoljem in ostalimi otroci, • se z gibanjem umirja in sprošča svoje napetosti, • uri vztrajanje v gibalni dejavnosti, s tem pa se uči vztrajanja tudi na drugih področjih, • pridobiva samozaupanje in izboljšuje samopodobo, kar služi pri uspešnejšem vključevanju v ožje in širše socialno okolje, • doživlja ugodje in veselje, • oblikuje vedenjsko-socialno integrativno funkcioniranje
Gibalna neurejenost, nemir, nerodnost in nespretnost, neizživetost in nedoživetost osnovnih gibalnih potreb pa so pogosto vzrok drugim težavam, ki jih pogosto opazimo šele kasneje v otrokovem razvoju, kot so: vedenjske težave, težave z koncentracijo in vztrajnostjo, učne težave, težave v razvoju govora, bolehnost, čustvene motnje, težave v vedenju in socialne integracije. . . (Petelin, 2014)
Regulacija afektov – obvladovanje čustvenih stanj • Otrok naj bi se najprej ob starševski umirjeni navzočnosti sam začel učiti, kako regulirati vzburjenje, frustracijo. • Če so starši znali umiriti otroka, se bo otrok znal spoprijemati z okoljem. • Regulacija pomeni transformacija zunanje regulacije v notranjo – kako zunanji svet regulira otrokova notranja stanja. • Najhujši vir stresa so odnosi, medosebni stres, odsotnost, prekinitev stika, ki je smrtno nevarni vir stresa, povzroča motnje v delovanju možganov in razvoj psihopatologije!!! – mehanizem preživetja • Potrebno razumeti otrokovo komunikacijo. • Daleč najboljši starši so tisti… ki delajo napake in se iz napak učijo…
Projekcijsko introjekcijska identifikacija • Projekcijska identifikacija je mehanizem, ki se v vzajemnem odnosu odvija skozi več stopenj. Gre za nezaveden proces, v katerem pošiljatelj projicira v prejemnika nezavedne čustvene vsebine. Prejemnik projicirana čutenja sprejme, jih ponotranji in predela na svoj način. Nato pa ta predelana čutenja pošlje nazaj prejemniku, ki se s temi predelanimi čutenji ponovno identificira. Cilj vsega je, da bi neznosna projicirana čutenja pošiljatelja postala znosna, zato je pri tem pomembno, kako bo prejemnik to, kar je prejel, predelal in koliko bo lahko vse vrnil nazaj v obliki, ki je za drugega bolj obvladljiva (Gostečnik, 2001, 235 – 236).
• Zaposleni, starši, otroci, pa tudi vsi ostali, ki so tako ali drugače povezani z vrtcem ustvarjamo vzajemno skupnost, ki je v nenehnem gibanju. • Zelo pomembno je zavedanje, da vsi drug na drugega delujemo, vplivamo, se določamo, medsebojno pogojujemo in drug v drugega projiciramo dele sebe, tako miselne, čutenjske, vedenjske in druge oblike. • Odrasli, tako zaposleni kot starši, se moramo zavedati, da nosimo veliko odgovornost in zavedanje, da afekte ustrezno predelamo in obvladamo in po modelu projekcijske introjekcijske identifikacije vračamo vsebine na sprejemljiv način.
Zaključek Možgani določajo kdo smo in kaj počnemo. (Siegel, 2013, 19). Ko se otroci razvijajo, njihovi možgani zrcalijo možgane predvsem svojih staršev, zaposlenih, okolja, ki jih obkrožajo, zato je zelo pomembno kdo smo in kaj ter kakšno okolje jim nudimo. Želela bi, da udeleženci dobimo uvid, kako zelo pomembni smo pri razvoju otrokovih možganov oz. razvoja osebnosti. Otrok preko stika z odraslimi ponotranja njihov način delovanja.
- Slides: 28