OSNOVE EKOLOGIJE DIVJADI mag Janko Mehle EKOLOGIJA veda

OSNOVE EKOLOGIJE DIVJADI mag. Janko Mehle

EKOLOGIJA (veda o okolju) • Odkriva odnose med posameznimi osebki ali vrstami ter njihovim živim in neživim okoljem! - Avtekologija (med posameznim osebkom in njegovim okoljem) - Populacijska ekologija (ekologija populacij) - Sinekologija (ekologija življenjskih združb) - „varstvena biologija“ – problemi negativnih človekovih vplivov v okolju – zmanjševanje biodiverzitete, izumiranje vrst, fragmentacija…

Neživi ali abiotski dejavniki okolja • Temperatura; • Toplota (Bergmannovo pravilo, Allenovo pravilo, toplokrvni in mrzlokrvni organizmi…); • Svetloba (fotoperiodičnost – migracije, hibernacije…); • Voda, vlaga (kroženje – vodni cikel); • Padavine; • Zrak, veter; • Tla (matična podlaga); • Vreme – skupni pojem za pojave (temperatura, količina in oblika padavin, količina sončnega sevanja…); • Klima – dolgoletno povprečje vremena (makro-, eko-, mikro-); Medsebojna odvisnost neživih dejavnikov! Prilagoditve na nežive dejavnike – generalisti, specialisti.

- Liebigov zakon minimuma – rast in razvoj organizmov določa tisti dejavnik, ki je v okolju v minimumu (kasneje dopolnjeno – rast omejuje tudi tisti dejavnik, ki je v maksimumu) - fiziološki in ekološki optimum; - bioindikatorji – vrste, ki pokažejo določene lastnosti okolja; - pomanjkanje ugodnih dejavnikov omejuje (limitira) populacijo; - prisotnost neugodnih dejavnikov zmanjšuje populacijo.

Uspevanje vrste v območju delovanja neživega dejavnika – strpnostno (tolerančno) območje – je omejeno s spodnjo (minimum) in zgornjo (maksimum) mejo sprejemljivih razmer za preživetje

Generalisti – široko strpnostno območje – praviloma nižja stopnja učinkovitosti, lažje prenašajo hitre spremembe v okolju Specialisti – ozko strpnostno območje – praviloma višja stopnja učinkovitosti, težje prenašajo hitre spremembe v okolju Ekološki in fiziološki optimum

TOPLOTA • + (sevanje sonca in okolja ter presnova hrane); • - (sevanje telesa, prevajanje toplote telesa, izhlapevanje) • Prilagoditve živali – stalna telesna temperatura (večja poraba E), oblika telesa, štrlečih delov, izolacijske lastnosti in barva dlake ter perja, podkožna tolšča, nizka T okončin, nočno življenje, dvig telesne T, življenje pod zemljo…

Bergmannovo pravilo • S padanjem povprečne T območja (naraščanje geografske širine) se povečuje telesna velikost živalskih vrst ali podvrst – ugodnejše razmerje med površino in prostornino telesa – varčevanje s telesno toploto!

Allenovo pravilo S padanjem povprečne T območja (naraščanje geografske širine ali nadmorske višine) se zmanjšuje relativna velikost oz. dolžina telesnih izrastkov (pri toplokrvnih vrstah in podvrstah)!

Prilagoditve na menjavo letnih časov - zimsko spanje (alpski svizec, navadni polh); - zimsko mirovanje – dremež (rjavi medved, jazbec); - selitve ali migracije (ptice selivke, sezonske migracije jelenjadi…) so povezane z prilagoditvami na spreminjanje dolžine dneva: - fotoperiodika – vpliv svetlobe na delovanje spolnih žlez in izločanje hormonov (poleganje mladičev, menjava dlake in rogovja, parjenje, zadržana brejost…

POPULACIJA • Je skupina osebkov iste vrste, ki živijo na določenem geografskem območju in se lahko medsebojno parijo! Ekološka – prostorska in genetska komponenta! • Lastnosti populacij: - prostorska porazdelitev osebkov; - velikost populacije (absolutna številčnost ali gostota); - spolna struktura; - starostna struktura. • Procesi v populacijah: - rodnost ali nataliteta; - smrtnost ali mortaliteta; - odseljevanje (emigracija) in doseljevanje (imigracija); - rast populacije.

Prostorska porazdelitev osebkov • Enakomerna, naključna, skupinska (gručasta) • Gostota lahko enaka, porazdelitev ali prisotnost v prostoru pa zelo različna!

Velikost populacije - številčnost • Neposredne metode: - štetje (velike napake, celo v ograjenih oz. izoliranih revirjih napake lahko preko 100 %) • Posredne metode - vzorčenje (rezultat je interval s spodnjo in zgornjo mejo ob določen stopnji tveganja): - metoda štetja vzdolž transektov; - metoda odlova, markiranja in ponovnega odlova; - genetske analize (zbiranje iztrebkov, dlake, tkiv…); - daljinsko zaznavanje podatkov (štetje ponoči z infrardečimi toplotnimi senzorji…); - štetje kupčkov iztrebkov; - štetje sledi… Razmeroma velike napake!

Kontrolna metoda • Se uporablja v Sloveniji – za upravljanje z vrstami ne ugotavljamo številčnosti, temveč stopnjo usklajenosti vrst z njihovim življ. okoljem – na osnovi: - kazalnikov v populaciji (telesna masa, masa rogovja, stopnja oplojenosti, dolžina čeljusti, indeks tolščavosti, zdravstveno stanje…) in - kazalnikov v okolju (škode v kmetijskem in gozdnem prostoru, stopnja objedenosti gozdnega mladja, izgube zaradi povoza…). Metoda s trajanjem pridobiva na uporabnosti, saj s stalnim preverjanjem kazalnikov ugotavljamo ustreznost naših načrtovanih in izvedenih ukrepov (v populacijah in v okolju)!

Starostna in spolna struktura populacije Starostna struktura: – Razred mladih (prereproduktivni – pred spolno zrelostjo); – Razred zrelih (reproduktivni – zreli in spolno aktivni); – Razred starih (osebki niso več spolno aktivni). Spolna struktura: – Primarna, sekundarna, tercialna; – Enoženstvo (monogamija), mnogoženstvo (poligamija); – Spolna dvoličnost ali spolni dimorfizem.

Starostna struktura populacije

Spolna struktura populacije

Dinamika ali rast populacije • Razmerje med rodnostjo in umrljivostjo = vitalni indeks ( , , = 1) • Nosilna zmogljivost (kapaciteta) okolja določa velikost populacije – je zgornja meja številčnosti, katero okolje trajno prenese (življenjski pogoji, količina in kakovost hrane, razpoložljivi prostor, bolezni, zajedalci, odnosi…), je dinamična in se stalno spreminja. • Ekološka, ekonomska, socio-politična NZ; • Upor okolja je izraz za skup dejavnikov, ki omejujejo gostoto in rast populacije: – neodvisni od populacijske gostote (ekstremne zime, suše, požari…); – odvisni od gostote (bolezni, plenilci, količina in kakovost hrane…).

Rodnost (nataliteta) – smrtnost (mortaliteta)

Vplivi na rast ali zmanjševanje populacije

Razmerja znotraj vrste (intraspecifični odnosi) • So izrazito tekmovalne narave – najmočnejšim in najučinkovitejšim omogočajo obstoj in prenos dednih lastnosti! • Paritveni odnos! • Tekmovalnost (zelo izrazita, saj imajo vsi osebki iste vrste zelo podobne potrebe – po hrani, skrivališču…); • Teritorialnost (označevanje in včasih branjenje teritorija, energetsko razmeroma potratno); • Kanibalizem; • Socialna (družbena) razmerja (hierarhični ali položajni red) – vrste, ki živijo v skupinah, tropih…

Razmerja med vrstami – interspecifični odnosi • Plenilstvo ali predatorstvo (regulacijska ali selekcijska vloga plenilca), plenilec - plen; • Zajedalstvo (parazitizem) – zajedalec - gostitelj; • Sožitje ali simbioza (vse vrste imajo korist); • Sodelovanje ali protokooperacija (vse vrste imajo korist); • Priskledništvo…

EKOSISTEM • Zgradba ekosistema = biotop (neživi) + biocenoza (živi); • Delovanje ekosistema = pretok snovi in energije; • Prehranjevalne verige: proizvajalec (producent) – potrošnik (konzument) I, III – razkrojevalec (dekompenzitor): - proizvajalec: zelene rastline, ki s fotosintezo iz anorganskih snovi s pomočjo sončne svetlobe, CO 2 in vode proizvajajo organske snovi; • Prehranjevalne verige - prehranjevalni spleti; • Pestrost = stabilnost!

Biomi – območja z značilnimi biocenozami in podobnimi klimatskimi razmerami - v Sloveniji 6 (predeli mediteranskih zimzelenih gozdov in makije; predeli submetiranskih gozdov; predeli pretežno listnatih gozdov…) Areal – območje razširjenosti vrste: - naravno prisotna (domorodna ali avtohtona) - umetno naseljena (tujerodna ali alohtona) Areal aktivnosti - območje, kjer živi posamezen osebek, telemetrija! Ekološka niša – „naslov in poklic“ vrste (habitat in funkcija, ki jo vrsta v določenem okolju opravlja).

Ekosistem = biotop + biocenoza

Pretok snovi in energije – prehranjevalne verige

Varstvena biologija • Je veda o biotski raznovrstnosti (pestrosti – biodiverziteti) in njeni trajnostni rabi za potrebe človeštva. • Je nastala kot odziv na vse hitrejše naraščanje človeške populacije na Zemlji in vse večji vpliv (večinoma močno negativen) na okolje. • 3 načela VB: - načelo ohranjanja razvojnih (evolucijskih) sprememb; - načelo odprtosti in dinamičnosti ekosistemov; - načelo človekove prisotnosti v ekosistemih; • Etična načela VB.

- Biotska raznolikost ali biodiverziteta (zelo obsežna); - Vrstna raznolikost (diverziteta); - pri VB osnovna enota ni vrsta, temveč populacija (za obravnavanje in vrednotenje evolucijskih in ekoloških procesov), 10 -100 milijonov vrst; „vroče točke“; - Genetska raznolikost (diverziteta; evolucijski procesi). - Ekosistemska raznolikost – dinamičnost! - Izumiranje vrst – je naraven proces (ž. doba posamezne vrste 0, 5 – 10 milijonov let). - Glavne grožnje biotski raznovrstnosti: - hitra demografska rast človeške populacije, ki za svoj obstoj, delovanje in rast potrebuje čedalje več prostora in dobrin iz okolja; - spreminjanje in fragmentacija habitatov ter ekosistemov; - onesnaževanje okolja (sintetične kemikalije); - vnašanje tujerodnih vrst; - netrajnostna raba populacij. - Velik pomen zavarovanih območij za ohranjanje biodiverzitete (Natura 2000).

Načela upravljanja z divjadjo • Presek različnih dejavnosti (rabe) v prostoru! • Je dinamičen družbeni proces – pomeni racionalno rabo naravnih virov ob upoštevanju naravnih in družbenih danosti; • Vrednost divjadi (biološka, ekološka, rekreacijska, komercialna, znanstveno-raziskovalna…); • Upravljanje z divjadjo je umetnost usklajevanja populacij divjadi s stanjem v okolju (naravnem, družbenem, političnem…) – usklajevanje interesov! • Sonaravnost, trajnost, večnamenskost! • Praktično povsod na svetu so prisotni človekovi vplivi + ekosistemi so dinamični = potreba po posegih in uravnavanju (razlike samo v obsegu in intenzivnosti).

Varstvo narave in divjadi • Človek – populacijska eksplozija; • Izjemen vpliv na okolje (spremembe so hitre in praviloma nepremišljene); • Onesnaževanje okolja (zraka, vode, tal, s hrupom in vibracijami, radiološko, z biološko nevarnimi snovmi…), klimatske spremembe; • Spremembe v okolju zaradi intenzivnega kmetijstva, urbanizacije, prometa, onesnaževanja – posledice so vsesplošno spreminjanje in slabšanje življenjskih pogojev (habitatov), fragmentacija prostora, razne oblike rekreacije v naravi, zmanjševanje vrstne pestrosti, vnos tujerodnih vrst, izumiranje vrst…. • Aktivno in pasivno varstvo (predpisi) narave.

Kmetijstvo • Bistvena razlika med klasičnim in sodobnim kmetijstvom! • Monokulturna in velikopovršinska pridelava, genetsko spremenjene rastlinske vrste, množična uporaba mehanizacije, umetnih gnojil in kemičnih zaščitnih sredstev, melioracije, farmska vzreja – problemi z odpadki…. • Slovenija – na eni strani zaraščanje z gozdom, na drugi strani pa krčenje in uničevanje nižinskih habitatov, ki so izjemnega pomena, saj tu živi večina prebivalstva!