Tujerodne rastline Matic Levani 1 D prof Tatjana

Tujerodne rastline Matic Levanič 1. D prof. Tatjana Đurasović

Osnovno Tujerodnih rastlinskih vrst je v Sloveniji nepregledno veliko, sem lahko štejemo večino okrasnih in drugih gojenih rastlin, mnoge plevele … in seveda sodi sem še zelo neznana skupina tujerodnih nižjih rastlin (alg in mahov). Dokler je pojavljanje prehodno ali vsaj ne ogroža strukture ali funkcije ekosistemov, tujerodne vrste praviloma še ne predstavljajo naravovarstvenega problema, predstavljajo le potencialno nevarnost. Definiciji invazivke ustreza pravzaprav razmeroma malo rastlinskih vrst slovenske flore, našteli bi jih lahko 30 do 60, odvisno od tega, kako dosledni smo. A kljub temo predstavljajo resen problem, ki se ga ne zavedamo dovolj.

Enoletna suholetnica spada v družino košarnic. Je eno‐ ali dvoletnica do trajnica, 40‐ 100 (‐ 150) cm visoka. Steblo je pokončno, raztreseno dlakavo, zgoraj razvejeno. Listi so spiralasto nameščeni, šibko dlakavi, dolnji narobe jajčasti, pecljati, do 10 cm dolgi, s krilatimi peclji. Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Načini širjenja, hitrost in od kod prihajajo te vrste? Po načinu širjenja so invazivke zelo raznolike, pogosto pa imajo pred domorodnimi vrstami neke konkurenčne prednosti, zaradi katerih se lahko širijo uspešneje. Številne so enoletnice, ki proizvedejo orjaške količine semen, ta pa se lahko razširjajo z vetrom, v sočnih plodovih, ki jih raznašajo ptice, ali pa se s kaveljčki oprijemljejo živali in človeka. Nedotike celo same uspevajo odmetavati semena več metrov daleč.

Vodna kuga ali Račja zel Vodna kuga (Elodea canadensis), ki sodi v družino šejkovk (Hydrocharitaceae) je rastlina celinskih voda. Je trajnica z dolgimi razvejanimi stebli. Zaradi razvejanosti stebel lahko posamezne rastline zavzemajo veliko površino in tvorijo goste sestoje. Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Neredko pa je pri širjenju aktivno pomagal tudi človek. Zaradi medonosnosti nekaterih invazivk so jih načrtno širili čebelarji, zaradi krmne vrednosti za divjad so druge vrste sadili lovci, nekatere okrasne vrste sadijo po vrtovih. Na ta način se lahko hitro zasedejo nova območja, na katerih pa je njihova uspešnost odvisno tudi od podnebnih dejavnikov.

Davidova budelja ali Metuljnik Davidova budleja je grm, ki ga zaradi lepih socvetij, ki privabljajo metulje, pogosto sadijo kot okrasno rastlino. Sodi v družino budlejevk (Buddlejaceae). Območje naravne razširjenosti: Osrednja in jugozahodna Kitajska, do nadmorske višine 3500 m.

Iste vrste se pojavljajo na različnih delih sveta Tudi tu ni splošnega pravila, nekatere so pač uspele naseliti velika območja, druge ostajajo ozko razširjene. Za skoraj vse velja, da so v svoji prvotni domovini splošno razširjene, a kljub temu je na primer le majhen delež razširjenih severnoameriških rastlin v Evropi postal invaziven. Vnaprej presoditi, katera vrsta bi utegnila postati invazivna, je težko. Najlaže o tem sklepamo, če se neka tuja vrsta že nezadržno širi v predelih s podobnim podnebjem. Nekatere vrste se tako obnašajo invazivno na različnih delih sveta, skoraj povsod, kamor jih je zanesel človek. Očitno imajo torej nekakšen “invazijski potencial”, ki ga razvijejo, ko se pojavijo v konkurenčno šibkejšem tujem okolju

Orjaški dežen je predstavnik družine kobulnic (Apiaceae). Je trajnica z gomoljasto odebeljeno koreniko, ki lahko sega do 60 cm globoko v tla. Nadzemni deli jeseni odmrejo, pomladi pa iz korenike poženejo novi poganjki. Območje naravne razširjenosti: Kavkaz in osrednja ter jugozahodna Azija.

Kdaj so se pričele širiti invazivne vrste? Prva nezabeležena širjenja in vazivk so se gotovo dogajala že zadnjih 500 let, ko je s povečano stopnjo trgovanja med kontinenti hote ali nehote v novo domovino redno prihajalo vse več semen tujerodnih vrst. Na območju današnje Slovenije so prva pojavljanja invazivnih rastlin zunaj vrtov zabeležena v drugi polovici 19. stoletja, ko so botaniki z zanimanjem opazovali, kako se deljenolistna rudbekija širi z vrtov na bližnje gozdne robove. Nekatera širjenja invazivk pa so potekala tako hitro, da jim je bilo težko slediti. O žvrklji (ali ambroziji) so tako še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja govorili le kot o naključni rastlini, ki izvira iz zavržene ptičje krme, danes pa v jesenskem času skorajda ne moremo več najti kilometra ceste, ki ga ne bi obrobljala žvrklja.

Pelinolistna žvrklja (družina košarnic, Asteraceae) je enoletnica, ki se pogosto pojavlja množično. V odvisnosti od gostote rasti je lahko različno visoka in razrasla, v glavnem od nekaj dm do 2 m. Listi so spiralasto nameščeni, večinoma dvakrat pernato deljeni z ozkimi suličastimi do črtalastimi roglji. Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Katere vrste so pri nas najbol invazivne? Kot je bilo že rečeno, seznam slovenskih invazivk obsega kakih 30 vrst, ki pa jim zlahka dodamo še nekaj 10 naslednjih. Severnoameriške so npr. robinija (na Štajerskem imenovana trn) , dve vrsti zlate rozge , pelinolistna žvrklja ali ambrozija , deljenolistna rudbekij, topinambur. Iz vzhodne Azije izvirajo pajesen , žlezava nedotika , dve vrsti dresnika , japonska medvejka in japonsko kosteničje. Iz tropskih krajev izvira vodna solata , ki se je v zadnjih nekaj letih razbohotila v savski mrtvici pri Prilipah v bližini Brežic, kjer uspeva prezimiti zaradi naravnih toplih izvirov.

Podobno kot za ostale predstavnike družine dresnovk (Polygonaceae), je tudi za japonski dresnik značilno kolenčasto členjeno steblo. Nad kolenci, iz katerih izraščajo listi, steblo obdajajo v cevasto tvorbo, škornjico, preoblikovani prilisti. Steblo je votlo in zaradi kolenčaste členjenosti nekoliko podobno steblom bambusa, pogosto rdečkasto lisasto. Za rastlino je značilna grmičasta razrast. Do dva ali tri metre visoki grmi zrastejo iz podzemnih delov vsako vegetacijsko sezono, pozimi pa nadzemni deli odmrejo.

Topinambur sodi v družino nebinovk (Asteraceae). Je 1‐ 3 m visoka, gornjem delu razvejena trajnica z gomoljasto odebeljenimi korenikami in golim ali raskavim steblom. Listi so 10‐ 25 x 7‐ 15 cm veliki, enostavni, jajčastosuličasti, nazobčani, pecljati, zgoraj raskavi, spodaj belkastodlakavi; večinoma so nameščeni nasprotno, pri vrhu premenjalno. Koški veliki 4‐ 8 cm v premeru, ovojkovi listi ozkosuličasti, vsaj tako dolgi kot premer krožca. Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika.

Orjaška zlata rozga (Solidago canadensis) sodi v družino nebinovk (Asteraceae). Gre za zelnato trajnico, visoko od 30‐ 280 cm. Steblo je v celoti olistano, razvejano le v socvetju in po vsej višini golo. Listi so spiralno nameščeni, sedeči ali zelo kratko pecljati in podolgovate do suličaste oblike. Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Amerikanski javor (Acer negundo, Aceraceae) je srednje visoko drevo, ki zraste do višine okoli 20 metrov. Na gozdnih robovih se deblo pogosto veji že v spodnjem delu zato imajo lahko te rastline obliko grma. Veje so pogosto povešene. Vse slovenske avtohtone vrste javorov imajo liste dlanasto krpate, amerikanski javor pa ima pernato deljene liste. Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika

Kot vsi mrkači slovenske flore je tudi črnoplodni mrkač enoletna rastlina z nasprotno nameščenimi listi (vrhnji listi so včasih premenjalni). Zraste od 30 do 120 cm visoko, nekoliko štirirobo steblo pa je pogosto razraslo že v spodnjem delu. Vsaj spodnji listi so enkrat pernato deljeni, listni peclji niso krilati. Listni roglji so kratko pecljati, vsaj konþni rogelj ima razločen, nad 5 mm dolg pecelj. Območje naravne razširjenosti: črnoplodni mrkač izvira iz Severne Amerike, kjer je razširjen od severa Kanade do juga ZDA, tujeroden pa je v Evropi.

Viri: http: //www. tujerodne-vrste. info , www. google. com (slike) Zahvaljujem se vam za pozornost ! Matic Levanič