msgr Anton Kompare 1 EVHARISTIJA IVLJENJA DAJTE JIM

msgr. Anton Kompare 1. EVHARISTIJA ŽIVLJENJA – DAJTE JIM VI JESTI September 2010

I. DUHOVNI DEL II. Molitev III. Gospod, na koga naj se navežem v tvojem, protislovja polnem svetu? H komu naj grem? Kdo so tvoji prijatelji? Kateri ljudje so ti najljubši? Dovoli, da pogledam v nagnjenja tvojega srca!

Vedno je bil prepir med ljudmi za prva mesta pri tebi. Vsekakor so si nekateri vedno šteli v čast , da so blizu tebe. Navdušeno so se borili za tvoje prijateljstvo. Toda drugi, ki se niso tako vidno trudili za tvojo naklonjenost – ali so ti bili manj ljubi? Ali niso tudi na tvojem dvoru tihi in boječi, toda zvesti in dobrohotni služabniki, ki se nikjer ne silijo v ospredje – tudi pri tebi ne?

Ne dajo dosti nase, vendar so skoraj nenadomestljivi. Le poznamo jih ne. Toda ti jih boš že spoznal, kakor si videl ubogega cestninarja čisto zadaj v templju. Ni se nam treba vedno bati, da so ljudje na svetu, ki bi jih ti spregledal.

Na vprašanje, kdo so tvoji prijatelji, odgovarjaš, da so to tisti, ki izpolnjujejo tvojo voljo. Samo ti veš, samo ti poznaš srca vseh ljudi in njih skrivnosti. Samo ti moreš resnično oceniti svojega pravega prijatelja.

In ko pristopamo k tvojemu zakramentu, nas vedno pošiljaš, naj tvojo hrano delimo drugim, posebej tistim, ki so najbolj lačni, in onim, ki jih nihče ne opazi. Gospod, pomagaj nam, da bomo znali pravilno deliti kruh tvojega bogastva. Amen.

II. ŠTUDIJSKI DEL Življenje krščenega in birmanega ali z drugo besedo evangeliziranega človeka je ena sama evharistija.

Naša služba in naše poslanstvo je predvsem razdeljevanje dobrin, ki jih vsak dan in vsak trenutek prejemamo. Kako bi lahko našli boljše in neprecenljive darove, kakor so tisti, ki jih prejemamo iz Božje košare?

Zato potrebujemo predvsem močno osebno vsakdanje duhovno življenje, da vedno znova ozaveščamo, kdo smo in kakšna je naša prvenstvena naloga na tem svetu. Kadar je ta zavest v nas živa, znamo vedno pristopiti na pravi način, v pravem trenutku in k pravemu človeku. V tem je pravzaprav največja lepota in sreča našega krščanskega življenja.

Danes moramo govoriti (oznanjati) v jeziku drugega človeka. Začutiti stisko, stanje in razpoloženje sočloveka, se srečati z njim na njegovem “dvorišču” in pokazati, kako ga ravno preko danih okoliščin in dogodkov želi Gospod rešiti, nahraniti, potolažiti in opogumiti. “Dajte jim vi jesti!” (Mr 6, 37).

Če hočemo, da bo nekdo sprejel našo (Gospodovo) hrano, je potrebno najprej doseči njegovo pripadnost, naklonjenost, odprtost in zaupljivost. Ko se to zgodi, je nadaljnje delo veliko lažje.

Če si bolan in ti nekdo prinese zajtrk ali kosilo, ga sprejmeš toliko lažje in ti toliko bolj koristi, kolikor bolj si naklonjen osebi, ki ti je prinesla obed. Sicer tudi še tako dobra hrana ne tekne.

Komu smemo in moramo dati jesti? Najprej svojim najbližjim družinskim članom in sorodnikom. “Kdor pa za svoje domače nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika” (1 Tim 5, 8). Graditi dobre odnose v lastni družini je najteže, hkrati pa tudi najbolj osrečujoče. Za uspeh je potrebna velika spoštljivost in pozornost do vsakogar, čeprav navajenost in utirjenost ali samoumevnost močno otežujeta idealne razmere.

Tudi sodelavci na delovnem mestu, v šolah, uradih in drugih ustanovah pričakujejo od nas dobro hrano, čeprav se tega niti ne zavedajo.

Še posebej naj bi bili pozorni do tistih, ki nas prosijo za pomoč. Težko je vedno prepoznati v njih prosečega Jezusa. Toda res je tudi, da najmanj tvegamo in najmanj zgrešimo, če pomagamo, oceno pa prepuščamo njemu, ki edini pravično in resnično sodi.

Potrebe so tudi v župniji. Ne mislimo, da delamo kaj posebnega, če sprejmemo kakšno nalogo v župnijskem življenju. To spada k našemu normalnemu poslanstvu. Gospod pravi: “Tistemu, ki ima, se bo še dalo. Tistemu, ki nima (ki se izogiba), se bo pa vzelo še tisto, kar misli, da ima” (Mr 4, 25).

Na vsakem koraku javnega življenja srečujemo ljudi, ki čutijo tako ali drugačno lakoto. In kdo naj jih nasiti, če ne mi, ki nam Gospod naroča: “Dajte jim vi jesti!” (Mr 6, 37).

Življenje našega življenja je torej evharistija. Ko nam pri vsaki maši naroča: “To delajte v moj spomin” (Lk 22, 19), je to naloga ali poslanstvo, ki ga na koncu evharistije ponovi in potrdi: “Pojdite v miru!” To izvršujte pa boste živeli.

III. POGOVOR Namesto vprašanj za delo po skupinah lahko uporabite iztočnice drugega dela študijskega gradiva. Pogovor naj voditelj vodi tako, da bo mogoče najti nove oblike in načine, kako se z evangelijem približati bližnjemu.

S pomočjo gradiva za ŽPS, Evharistija življenja – Dajte jim vi jesti (Naše poslanstvo 44), pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana