VABILO POTEP PO KOZJANSKEM SLOVENIJA Prila je pota
VABILO POTEP PO KOZJANSKEM SLOVENIJA
Prišla je pošta. Vsebina je dala slutiti zanimiv dan. Tema – KRIŽI IN KAPELE V ŽUPNIJI KOZJE. Okrogla miza. Dogajanje – Obnovljen Kroflnov mlin v Kozjem. Datum – 6. maj 2011 ob 19. uri. Podpis na vabilu – Prof. dr. Peter Fister… Rad imam Kozjansko! Zato sem mu posvetil ta, 50. kolaž. Sam Bog ve, kolikokrat sva ga prečesala z ženo, pa še vedno ne vsega. Rad ga imam zaradi lepe krajine, rad zaradi mojih slikarskih in foto motivov, kajti tam najdeš prizore, kjer ti zastane dih, ko zagledaš še poslopja, na katerih je kritina mehka, lepa, prijetna, z mahom porasla slama. Rad ga imam zaradi LJUDI. Zanimivo, da tam nisem spoznal čete bogatih ljudi, ampak za tiste, ki jih poznam, lahko zapišem, da so dobri, predobri, LJUDJE pisano z veliko. Obrusila jih je zgodovina, revščina, beda, oplemenitila jih je narava, kruta, pa vendar tako lepa. Nekaj je pri njih, kar ni nikjer. Sama duša in dobrota jih je. Bog ve zakaj? Morda zato, ker so vsi po vrsti imeli težke poti v življenju, ker so rasli ob pomanjkanju, pretankem kosu kruha in vinu. In v številnih družinah, kjer je bila beda stalen gost. In zato imam probleme. Rad in nerad hodim tja. Rad zaradi vsega naštetega. Nerad pa zato, ker mi ob obisku dajo še tisto, kar bi morali imeti sami. Sami zase!!! Pa delijo z menoj, kar imajo. Preveč… In to boli, čeprav vem, da radi dajo. Krog brez konca…Bog jim povrni! HVALA VAM, LJUDJE!
Takoj po kosilu sva šla od doma. Prekmalu in prepozno, zaradi tolikih lepih stvari ob poti do Kozjega. Lesično. Ob glavni cesti na desni, je gručasto naselje. Lepo, da se nikdar ne peljem mimo. Cerkev, nekaj hiš, znamenja, freske na hiši…
Cerkev sv. Urha in obnovljen vaški vodnjak. Skupina šolarjev slika po vasi. Take, lepe motive. Povprašam dekleta, ki slikajo enostavna vhodna vrata, zakaj ne slikajo onih, na sončni strani cerkve, ko so tako lepa. “Ta so bolj enostavna, to bo hitreje!“
Kamniti Bogec pred lepo hišo z balkonom in slikovitimi vrati, na vitkem obelisku sedi zamišljen na soncu in gleda po vasi… Kot da se mu je čas ustavil…Pozdravljen, spet sva tukaj na obisku pri tvojih dobrih ljudeh!
PEPCI S KOZJANSKEGA Roke, ki dajejo in nočejo nazaj vzeti. Oči, je silen žar v njih, toplina veje iz njih – kar sveti. Usta, kar poreko bi moral na papir shraniti. Telo, ga skupaj ni, da bi imel kaj za objeti! Ko poleti spomin v Lastnič, kjer so vinogradi s Kozjanskega med revščino razpeti, se sam ustavi tam, kjer so oči, ki kar žare, in usta, ki le dobro govore in pa roke, ki dajejo in nočejo nikdar in nič - nazaj vzeti!” Veš, Bog, da niso tisti le, ki so pri tebi – SVETI? !
Ustavim se pri kovačiji, nasproti cerkve. Propada…Ljudje so odšli, potres in čas sta naredila svoje. Stebra, ki nosita nadstrešek sta lesena. Okno nad rezljanimi vrati kot čipka, začetnici imena, letnica v rimskih številkah, tablica še iz nemške okupacije. Ohranite ta biser, Kozjanci za naše vnuke in turiste. Takih več ne delajo! Škoda!
Ob cerkvi stoji znamenje. Križ, eden izmed številnih, posebnih in tako zalih, ki so doma samo v tem koncu. Poglejte samo dekoracijo na kovinski strehi. Čipka! In tu križi kar tekmujejo, kateri bo lepši od drugega. Tudi zato je lepo priti sem!
Nadaljujeva pot v Kozje. Parkirava na parkirišču pred lepo urejenim trgom. Trije trgi so tu, ki so biseri in posebnost. Kozje, Pilštajn in Podsreda. Že zaradi teh biserov se splača izlet narediti sem. Oglejte si portale, fasade, red in harmonijo na trgih!
Del trga pri cerkvi je lepo urejen in namenjen zgodovini. Vsi pomembni trenutki v kraju in v zgodovini Slovenije, so zanimivo označeni in obeleženi z vsak svojim simbolom.
Koliko nam lahko povedo ena vrata. Pomembnost hiše, začetnice gospodarjevega imena, leto izgradnje, grb družine, spremembo namembnosti v kino, zlizan in obrabljen prag, bogata lepa kasetirana vrata z vzorci.
Poiščeva Kroflnov mlin, ob izteku Bistrega grabna, obnovljen v letih 1998 do 2000 pod vodstvom etnologa g. Vita Hazlerja. V njem je muzej in občasne razstave. Tu je bil doma eden izmed takih mojstrov, ki so oblikovali strešice znamenj, pa še česa. Pri hiši se po domače reče “ Pri špenglarju”
Špenglerija Feltrin je napis nad vrati na gospodarskem poslopju pri mlinu. Poleg je bila verjetno delavnica ali skladišče. Tu se je verjetno naredilo stotine lepo oblikovanih strešic za lepa znamenja ob kozjanskih poteh…
Koliko lepih detajlov premorejo te enostavne uboge hiše. Kar tekmujejo med sabo, katera bo bolj zala. Vsaka zase je biser in ves trg v Kozjem, je ogrlica z biseri! Privoščite si enkrat potep po tem koncu lepe Slovenije. Za vedno vam bo ostal v spominu!
Tako, mlin, kjer bo zvečer srečanje - sva našla, greva še v Podsredo. Zapuščava Kozje. In takrat na levi nad trgom, ob cesti, ki vodi v Buče, zagledam tole lepotico. Uboga! Najlepši biser, ki ga ima vsa občina - propada! O, Slovenci, ljudje, kaj delamo z našo kulturno stavbno dediščino! Imamo denar za bebaste stranke, tumpaste referendume, za prestižne BMV- eje, v katerih svoje debele in lene riti prevažajo “garači”, ki se grejo oblast! Nimamo pa denarja za eno slamnato streho, ki bi rešila ta biser pred propadom! SRAMOTA!
Karkoli še napišem pod sliko, bo grdo. Škoda… Saj ne pomaga nič. Kar ni uničil barbarski komunizem, bodo uničili ti kapitalistični požeruhi, ki kar tekmujejo, kdo bo več nakradel. Je kaj čudnega, če potem zmanjka denarja za take bisere?
Dobro jutro Slovenija. Še je čas, da se zbudimo!
Zdrži, te prosim lepotica! Noben sistem in nobena oblast ni večna. Morda za temi barbari pridejo na oblast LJUDJE. Morda… O, potem bo raj tu pri nas, v lepi Sloveniji!
Kaj pa, če ne bo naslednjič več te punte, ki opira prešo, da ne pade na zemljo? Ne bo, ker bo strohnela… ali pa ne bo, ker bodo vse popravili…? Še se dogajajo čudeži! Le bolj poredko, kot včasih! Upanje je krasna stvar…
Čez nekaj minut sva že v Podsredi. Malo nagnjem Bogec naju pozdravi ob vhodu v trg. Zadaj je Kalvarija. Pot ob njej vodi na Staro sveto goro. Tu se vse obnavlja. Vsaj tu!
Lepo je v Podsredi. Trg deluje umirjeno, urejeno, lepo, všečno, čisto. Bravo! Ni jih sram na navaden dan obesiti naše slovenske zastave Kot da jih imamo ostali samo za trikrat na leto, za ta velike praznike. Čudno, res…!
Staro se nevsiljivo meša z novim in vse deluje lepo, umirjeno…
Koliko imamo v Sloveniji lepih vaških jeder, ki bi bila lahko vsaj malo podobna po urejenosti in prijetnem temu, tu v Podsredi, Kozjem in v Pilštajnu!
Po teh krajih je še kar nekaj sramotilnih stebrov, prangerjev, kamor so včasih pošteni ljudje priklenili na “ogled” take vagabunde, ki jih danes kar mrgoli med nami. Dajte, Kozjanci, posodite jih no malo v Ljubljano, Maribor, Celje, Novo Gorico, Koper… Pa ne za razstavo!
Peš sva jo mahnila skozi trg v Podsredi, si ogledovala portal za portalom, pranger, grad Podsreda nad trgom in še sto lepih stvari, ki so zvedavemu na ogled za polepšanje dne. In na koncu poti našla Levstikov mlin. V travi, ob vodi, kjer sem tole slikal, je zaropotalo po travi, bilke so se zagugale v cikcakasti vrsti in imel sem srečo. Kačona v veliki travi k sreči nisem pohodil, prestrašil pa. Pa on tudi mene. Priznam!
Lepo je tu. V genih in duši imamo ogenj, vodo, stare kmečke izbe, pa tudi mline. O, da, kruh je bil vedno KRUH! Življenje za danes in jutri…
Najprej malo poslikam, potem se napotim na vhodna vrata nove hiše in pozvonim. Odpreti pride prijazna gospa Sonja. “ Lahko malo poslikam vaš lep mlin? ” “Seveda lahko, vama ga malo razkažem…? ” Saj se nisem upal vprašati. Ljudje se ne potepajo, kot midva sredi dneva po svetu. Imajo delo. In to spoštujem. Koliko lepih stvari sva izvedela med vodenjem in prikazom v mlinu. Ropotalo je, cingljalo, mlelo, vrtelo. Poglejte si črte na levi strani hiše nad mizo. Do tja je segala voda ob povodnji.
O, tu pri Levstikovih se čas malo zavrti nazaj. Vse še dela. Tudi zvončka, ki naznanjata, da je vreča polna ali prazna. Tole je pa bila učna ura iz enostavnih in uporabnih stvari. Kako so bili včasih pri delu in orodju ljudje enostavni, preprosti in pametni.
Za tem nama razkaže še fosilno zbirko, ki je bila nabrana v okolici mlina, ko so delali cesto, eno pa pokaže kar v skali poleg mlinskih koles.
“Kako lepo kužno znamenje vam stoji pred mlinom”, napeljem pogovor. Pa dobim odgovor, da te kap. “ Tega je mož našel na smetišču. Le križ moramo še namestiti na vrhu!” Hvala vam, gospa Sonja, da ste si vzeli čas za naju! Lahko si ga, vem, ne bi!
Tam v 80. , 90. tih letih smo ves les premazali s tistimi gnojnicami sandolini in uničili, namesto zavarovali leseno dekoracijo na stenah. Te deske so od vedno naravne. Jim kaj manjka?
Pohvala ljudem, ki v Podsredi živijo zaradi reda in tistim, ki so uredili in obnovili ta lep, urejen in zanimiv zaselek, ki domuje v dolini pod mogočnim gradom
Na sredi trga v Podsredi opazim tale “red”. Matematično pravilno. Bravo, lastnik!
Če še niste bili na gradu Podsreda, ga le obiščite. Tam se je čas v resnici ustavil. Oglejte si starinsko kuhinjo in ostale prostore. V njih se odpirajo zanimive razstave.
Potem sva iskala še tretji, Kukovičičev mlin, ga zgrešila in našla tole v neki podrti hiši. Voz na svoji zadnji postaji. Zagledam kapelice ob poti, ki se vrste navkreber. Greva gor, na Gradišče in naprej do cerkve, ki se je videla na vrhu kalvarije!
Na griču, niti ne tako daleč, zagledam nama znano božjo pot Svete Gore s tremi cerkvami na vrhu in zanimivim Jarmovim križevim potom ob stezi. Raj za popotnike, ki jih kaj zanima.
In potem šok. Na tem griču, kamor sva prispela in ima ime Stare svete gore, so tudi tri cerkve. Kapelice v kalvariji nad Podsredo in spodnja cerkev se obnavljajo in bodo kmalu v okras krajini in vsemu Kozjanskemu. Ubogi Kozjanci! Hudo je moralo biti tukaj. V tisti revščini so zgradili cerkva, kot jih ni nikjer v Sloveniji, čeprav je na vsakem drugem griču ena.
DA SE ZAMISLIŠ Dvesto hribov – sto cerkva, pa še ena v vsaki vasi… Koliko je pretrpel ta narod, težki tolkli so ga časi! Turki, lakota, oblast, pa bolezni neprešteto niso spravili ga v past, ker je veroval v Sveto! Dvesto hribov – sto cerkva… Težka, kruta zgodovina je skalila narod ta, zdaj si TI na vrsti, Bog, naj bo vsaj prohodnost - mila!
Čas, sistem in še potres so tu na Kozjanskem naredili škode, da. . . Ko gledaš na pobočju Kalvarije že popravljene kapelice, komaj verjameš, da so bila vsaj tej podobne. Pred leti je bilo vse pobočje nad trgom zaraščeno in od daleč ni bilo ne duha ne sluha o kalvariji.
Kako tole drevesce simbolizira klenost Kozjancev. Revščina, beda, pomanjkanje, kruto življenje v nemogočih razmerah… On pa živi, zeleni in raste v novi pomladi!
Spodnja, tretja cerkev je le nekaj korakov pod največjo, obnovljeno. Manjkajo le predstavitvene table vseh treh objektov in zgodovina. Prišlek odide ne da bi vedel, kaj je videl in kako se reče kraju.
Vračava se mimo mogočne kmetije v podnožju Starih svetih gor. Mogočen kozolec z dvema nišama za svetnike, lesene čipke prepredene v konstrukciji, koruznjak, konji… Življenje gre dalje!
Peljeva se nazaj v Kozje. Ob cesti pa… kakšen motiv, za vseh deset prstov obliznit!
Krofljnov mlin v Kozjem. Še pravi čas sva nazaj s potepa. Ljudje se zbirajo in mini dvoranica se polni. Župan, etnolog g. Vito Hazler in g. Peter Fister, pa še četica zvedavih, ki posedejo za okroglo mizo, ki je res okrogla. Zmanjka prostora in prišleki posedejo v kuhinji.
Lepo in načrtno je obnovljen mlin, brez mlinskega kolesa. Muzej, dvorana in domačija ob enem. Pa smo za en biser bogatejši, ki smo ga iztrgali času in in propadu.
Kako ti lahko eno preprosto vabilo polepša dan. Koliko modrih misli je bilo razpredeno v vsem večeru. Koliko problemov izpostavljenih, kako nam propada in kako rešujemo našo kulturno dediščino. In pa seveda poudarek na reševanju in arhiviranju znamenj, ki jih je tu brez števila.
Odhajava… Lep dan ugaša. Sonček z zadnjimi žarki boža brezštevilne kozjanske griče. Za cesto vabi smerokaz za Pilštajn. Zakaj pa ne. Sva že bila tu in bova še prišla.
Nekaj hišk, cerkev sv. Mihaela, ozka ulica, majhen trg. Morda celo najlepši. Tak, majhen, z dušo! Ne peljite se mimo, ko boste tu na potepu. Oglejte si vsak portal zase. Vsaka vrata so vhod v dušo doma. In to so ti Kozjanci že od nekdaj vedeli. Tudi o portalih v teh trgih bi se dalo narediti razstavo in razpravljati. Bi se splačalo. Tako lepih in zanimivih ni daleč na okoli!
V vasi je predstavitvena tabla, ki vabi v muzej šolstva ob 530 letnici šolstva v Pilštajnu, ogled prangerja, kapelico sv. Eme, ogled razvalin gradov Hartenštajn in Pilštain, v katerem se je po legendi rodila sv. Ema Krška, ogled mogočne lipe, kjer so včasih modrovali vaški očaki, skalnega osamelca - Ajdovska žena, razgledišča nad vasjo… Razkošje za majhen trgec!
Na začetku trga zagledamo zanimivo hišo. Vrata so prelepljena in ovijačena s tablicami, na katerih piše- MALA HIŠA- dom zavetja za ogrožene otroke iz neurejenih družin. Tablice darovalcev, pohvale, zahvale… In v niši okna tale mama, ki k sebi stiska hleb kruha… O, še smo LJUDJE! Ljudje, ki nam ni vseeno za nič krive in uboge otroke.
Mama in kruh. Simbol male hiše in simbol Kozjanskega. Je nekoč dejal prijatelj Jože: ”da nam mama včasih ni imela kaj dati za jesti. Pa nam je v vino namočila kruh. Malo sem bil “ pribit”, ko sem šel v šolo, ampak sem še živ…!”
Tam daleč, za vinogradi in gričem z osamljeno hišo pa ugaša dan. Temno postaja. Noč je s svojim pregrinjalom prekrila Kozjansko in vso Slovenijo. Jutri bo nov dan. O, da bi bil vsaj malo tako lep, kot je bil ta, današnji!
SPOROČILO Če ribico zlato bi si ujel in željo le eno na voljo imel, zaželel bi si, ti kar priznam, - še en tak včerajšnji, lep majski dan!
Pravzaprav sam nisem mogel verjeti, kaj lahko v tej naši lepi Sloveniji, tu na Kozjanskem, vidiš v nekaj urah od kosila do večera. Res je, da so bili vseskozi zapostavljeni, ko smo se mi ostali šli “razvoj”. Res pa je tudi, da imajo zdaj boljše izhodišče za turizem in še kaj, kot tam, kjer je vse zasvinjano s smogom, kramo in industrijo. Tako bogate zgodovine in tolikega ostanka izročil iz davnine ne najdeš povsod. Vsak kraj bi lahko bil en lep izlet. Vsak griček je ozaljšan z cerkvijo, ki ni od včeraj. In še to. Te vasice te sprejmejo vase, kot mati otroka v svoje naročje. To je prvi kolaž, ki je nastal iz tega področja. Gradiva imam še za nekaj takih foto zgodb. Tako kot Slovenija ni majhna, tudi Kozjansko ni majhno. In ker je lepo in posebno, si zasluži več pozornosti. Če je bilo nama že vsaj stokrat lepo, ko sva se potepala po teh dolinah in gričih, vem, da bo lepo tudi vam. Zato sem vam sestavil ta kolaž. Da vam pokažem le delček Kozjanskega in da je tisto VABILO g. Petra Fistra prišlo v prave roke. In jaz vam danes v taki, moji obliki, prepošiljam vabilo naprej. Da bo lepo tudi vam. Pa ne samo ob gledanju slik v kolažu. Usedite se v avto in napisali mi boste, kot mi vsak dan pišejo premnogi: “ Janez, ni bilo tako, kot si ti napisal, bilo je - lepše!” Fotografije in besedilo Janez Medvešek Pesmi so iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO Glasba VANDROVČEK je delo učencev citrarjev učiteljice g. Vide UČAKAR. janez. medevesek@gmail. com
- Slides: 55