Lepo pozdravljeni v prestopnem letu 2012 Z Viar

Lepo pozdravljeni v prestopnem letu 2012 Z. Vičar, januar 2012 • Današnja tema je Ladijska ura in. . . • Še prej nekaj novic in formalnosti: • - od 24. do 29. septembra 2012 bo 20. letno srečanje Evropskega združenja astronomija v kulturi, (SEAC - European Society for Astronomy in Culture), ki bo tokrat organizirano v Ljubljani, Slovenija (“vabi” dr. Ivan Šprajc), glejte: http: //seac 2012. zrc-sazu. si (Ancient cosmologies and modern prophets) • - predavanje “Sprehod skozi vesolje”, 5. januarja 2012 ob 19: 00 v F 1 na FMF, Jadranska u. 19, Lj. , o dinamiki galaksij bo predaval prof. dr. Tomaž Zwitter, • - glede Koroške, ogleda Oriona – Jurklošter, končni izlet (Dunaj, morebiti Brixen. . . – navezava na Kuzanskega in Bled - Slovenijo), Carnac (Bretanija – SZ Francije, megaliti, Bretonci imajo kar nekaj skupnih besd s Slovenci), ali morebiti “južno nebo”. . . • - prekrasen komet Lovejoy (C/2011 W 3), naslednjič ga lahko pričakujemo na našem nebu šele čez 314 let. • • http: //www. youtube. com/watch? feature=player_embedded&v=m. MTB-ge. Fss. M http: //www. youtube. com/watch? feature=player_embedded&v=vi. Dj. Sb. WEsb 8

2. decembra je avstralski amaterski astronom Terry Lovejoy ujel nov, že njegov tretji komet, C/2011 W 3 (Lovejoy). V času številnih avtomatiziranih iskanj asteroidov, je tako odkritje že samo po sebi izstopajoče, ampak glavno presenečenje in pravi spektakel odkritja je prišel z orbito. C/2011 W 3 je prvi komet Kreutzove skupine, odkrit z Zemlje, v zadnjih 41 letih! Kreutzova skupina kometov zajema nekatere med najspektakularnejšimi kometi v zadnjih stoletjih. Njihova glavna značilnost je, da je njihov perihelij – točka v orbiti, ko so najbliže Soncu, le tisoče kilometrov nad Sončevo površino (nekateri tudi trčijo s Soncem). Zato večji kometi te skupine postanejo izjemno svetli, vidni s prostim očesom tudi podnevi. Primeri takih kometov so tudi Veliki komet leta 1843, Veliki septembrski komet leta 1882 in komet Ikeya-Seki leta 1965. Vsi trije so dosegli maksimalne sije okoli -15. magnitude (Luna ima ob ščipu -13. m), bili podnevi vidni tik ob Soncu s prostim očesom in to z nekaj stopinjami repa! Zadnji komet Kreutzove skupine, ki so ga odkrili in opazovali z Zemlje je bil komet White-Ortiz-Boleli, leta 1970. C/2011 W 3 (Lovejoy) je tako prvi komet te skupine v skoraj pol stoletja!

Komet Lovejoy nad Paranalom - pojasnilo: Komet Lovejoy (C/2011 W 3) je v začetku meseca preživel bližnje srečanje s Soncem in se postavil med čudesa južnega neba ravno v času Božiča. Tu ga vidimo pred Sončnim vzhodom iz observatorija Paranal v Čilu z repom, ki se dviga visoko nad vzhodno obzorje. Razteza se na razdalji preko 20 stopinj vzdolž ravnine naše Galaksije. Prizor je osupljiv že sam po sebi, Lovejoy pa je skupaj z zvezdami južnega neba in meglicami naredil pravo gledališče na nebu, ki vključuje Veliki in Mali Magellanov oblak desno od kupole teleskopa in sij zodiakalne svetlobe vzdolž levega roba posnetka. Ta širokokotna scena s Paranalovima Zelo velikima teleskopoma v ospredju je bila posneta 23. decembra. Z oddaljevanjem od Sonca se je rep kometa Lovejoy še naprej podaljševal, čeprav je komet že ugašal.

Koledar dogodkov v 2012 • http: //www. seasky. org/astronomy-calendar-2012. html • Omenimo samo prehod Venere čez Sonce, 6. junij 2012 - iz naših krajev bo viden konec prehoda, sonce vzide okrog 05: 12 (po UTC ob 03: 12) – konec prehoda okrog 06: 45 (višina Sonca okrog 14 stopinj).

Navidezna letna pot Sonca, precesija Zemlje Na zemljo, ki je elipsoid, delujeta navor Lune in Sonca - posledica je precesija in premikanje pomladišča, jesenišča. . . Zaradi premika pomladišča se to pozna v letnem časovnem zamiku prihoda Sonca v pomladišče in sicer za približno 20 minut prej glede na oddaljne zvezde [365. 25*24*60 min *(50. 29/(360*3600)) = 20 minut in 24 sekund]. To je tropsko leto (Sončevo leto), ki pomeni ponoven začetek cikla letnih časov.

Zaradi precesije Zemlje je koledar vezan na letne čase (na Sonce) in ne na oddaljene zvezde.

Beseda o prestopnem letu, ker obhod okrog Sonca ne traja celo število dni. Odločitev o novem antičnem koledarju so sprejeli leta 46 pr. Kr. in je začel veljati leto kasneje - 45 pr. Kr. (oziroma leta 709 ab urbe condita - od ustanovitve mesta Rim) - to je obdobje vladavine rimskega vojskovodje in reformatorja Gaja Julija Cezarja. Strokovna zasluga za uvedbo tega koledarja pa gre Grku Sosigenu, ki je prišel v Rim v Kleopatrinem spremstvu učenjakov Muzeona. So pa napako koledarja poznali seveda že Egipčani v povezavi s poplavami Nila glede na jutranji pojav zvezde Sirij – t. i. Sotisova (Sirijeva) perioda 1460 let (v 365 x 4 letih = 1460 letih se jim je Sončev

koledar spet poravnal z začetnimi datumi letnih časov, z lego Sonca na nebu) - a reforme niso izvedli. Reforma lahko namreč za sabo potegne gospodarsko in politično nestabilnost. Vrnimo se h koledarju. Če poenostavimo, lahko rečemo, da je tropsko leto dolgo 365 povprečnih Sončevih dni in približno 6 ur (0. 242189000*24*60 min = 348. 75216 min, torej manjka 11. 248 minut do 360 min, to je dobrih 11 minut manj kot 6 ur). To je bil tudi argument, da so se v prvem stoletju pr. Kr. odločili, da bodo leta dolga 365 dni in vsako četrto leto (imenovano prestopno) za dan daljše, torej dolgo 366 dni. V štirih letih se namreč nabere razlika približno enega dneva (4 X 6 ur = 24 ur = 1 dan). Dogovorjeno je bilo, da so prestopna leta vsa tista, katerih letnica je deljiva s štiri. To je bil julijanski koledar, ki je v večjem delu Evrope veljal do 16. stoletja, v Rusiji pa celo do leta 1918. Povedali smo že, da leto ne traja točno 365 dni in 6 ur, ampak dobrih 11 minut manj, kar je naneslo do konca 16. stoletja že zamik desetih dni. V štiristo letih se namreč naberejo že dobri trije dnevi preveč (približna ocena 400 X 11 min, točneje 400*11. 248/(60*24) dni = 3. 124 dni na 400 let, napaka enega dneva se pa spet pojavi, zaradi 0. 124 dni ostanka, v približno 400*1/0. 124 let = 3200 letih), zato so leta 1582 odvzeli 10 dni, ki so se nabrala od uvedbe julijanskega koledarja in s tem uvedli gregorijanski koledar. Gregorijanski koledar pa so dodatno korigirali tako, da se v 400 letih odvzamejo že omenjeni trije dnevi. Ti trije dnevi se odvzamejo tako, da se tri prestopna leta štejejo kot navadna. To so leta, katerih letnice se pišejo z dvema ničlama na koncu (prehodi med stoletji) in niso deljiva s 400. Zdaj tudi razumemo, zakaj sta leti 1600 in 2000 prestopni, leta 1700, 1800 in 1900 pa niso bila prestopna (so sicer deljiva s 4, a ne s 400). Resnici na ljubo tudi gregorijanska korekcija ni rešila težav s koledarjem, saj se bo napaka enega dneva (kot smo izračunali malo prej) spet nabrala v dobrih 3000 letih. Gregorijanski koledar je vpeljal papež Gregor XIII. Mesec oktober so leta 1582 'skrajšali' za 10 dni - dnevu 4. 10. 1582 (četrtek) je sledil datum 15. 10. 1582 (petek). V resnici je nastal zamik (presežek) slabih 13 dni ( (45+ 1582)*11. 248 min = 12. 7 dni ), če so prav šteli leta? Štetje let od Jezusovega rojstva naprej je vpeljal menih Dionizij Exiguus (Dionizij Mali) v letu 525 – a vprašanje, kako natančno (glede datuma in kaj je bilo izhodišče)?

Pojav koledarja in njegove reforme kažejo, da je bilo življenje na Zemlji zadnjih 10000 let (po zadnji ledeni dobi) zelo stabilno - kjub slikanju zgodovine, kot zgodovine vojn in trpljenja. Znanje je kljub vsem "zapletom“ prehajalo iz civilizacije na civilizacijo, iz roda v rod.

Ladijski kronometer kotvica Povej mi - koliko je ura in povem ti, kje si

Zakaj je dobro poznati lego “popotnika”? • Da vemo kje smo. • Da znamo načrtovati pot in se tako izognemo težavam (recimo čerem v morju). • Ali nam lahko lega kraja (točna ura) pomagata v astronomiji? JA Foto Z. Vičar (29. maj 2010 – Greenwich, ladijska ura Johna Harrisona)

Merjenje paralakse med prehodom Venere Edmond Halley je leta 1716 predlagal, da bi prehod Venere uporabili za natančnejšo določitev razdalje Zemlja-Sonce Rz.

Vaja s programom Stellarium • 8. junij 2004 ali 6. junij 2012, sprememba lege opazovalca, sever - jug, vzhod – zahod. Halleyeva skica prehoda 1761, ki ga ni doživel. Halley je močno povezan z našimi kraji – Valvazorjem, obišče Slovenijo, . . . - Newtonu pa predlaga, da gibanje razdeli na radialno gibanje in kroženje. . . , - svetuje tudi pri ladijski uri.

Povezava med uro in geografsko dolžino • Ura ne nebu so zvezde, Luna, Jupitrove lune, predvsem pa Sonce - po ritmu katerega se ravna večji del narave. • Zaradi rotacije Zemlje v vsaki točki vzdolž vzporednika (smer vzhod – zahod) Sonce kulminira ob drugem času, a ker bi vsi radi imeli poldan vsaj približno ob kulminaciji Sonca, smo svet razdelili na 24 lokalnih časovnih pasov. Da se lažje sporazumevamo, recimo v meteorologiji, v zračnem prometu ali med serverji, se večkrat poda čas nultega meridiana (Greenwiški srednji čas - Greenwich Mean Time - GMT), a ga danes izpodriva Univerzalni koordinirani čas Coordinated Universal Time UTC – ki je čas merjen z atomsko uro, a se korigira s prestopno sekundo, ker se rotacija Zemlje upočasnjuje, itn).

Razdelitev časovnih pasov

V Sloveniji, ki je relativno majhna, razlike med časom (SEČ = UTC+1) in višino Sonca glede na lego “vzhod – zahod” praktično ne čutimo - a že na tem majhnemm koščku planeta (“nebes”) se pojavi (med Prekmurjem in obalo) časovna razlika 12 minut, saj velja 60 mim*3 st/15 st=12 min (Slovenija meri približno 3 stopinje v smeri vzhod - zahod). Kaj se zgodi, če se recimo premaknemo v Anglijo, v znani kraj Greenwich? V tem primeru smo okrog 15 stopinj zahodno od osrednje Slovenije in tam začudeno opazimo, da naša ura kaže uro več, kot ure angleških gospodov in gospa. Tam Sonce, glede na Slovenijo, vzhaja eno uro pozneje (360 st/24 h = 15 st/1 h). Seveda je razumljivo, da se bodo tudi tam ljudje ravnali po svojem Sončevem času in ne po našem. Ali je kaj uporabnega v tem spoznanju? Ja, na tak način lahko, zgolj z uro, določimo zemljepisno dolžino, lego kraja, če seveda poznamo pravi lokalni Sončev čas. To je tudi glavni namen ladijskih ur kronometrov. Mornarji so s sekstantom merili lego Sonca (ali zvezd) in s tem hkrati določali lokalni čas, ter geografsko širino. S pomočjo natančnih ladijskih ur (kronometrov), ki kažejo recimo nek lokalni evropski čas, pa so iz razlike Sončevega in urnega časa, določali geografske dolžine. Poznavanje lege ladje je izjemno pomembno zaradi preprečevanja nesreč. Piloti še danes morajo poznati orientacijo po zvezdah. To je bil stari "GPS". Vsekakor novega satelitskega GPS-a ne bi bilo, če ne bi bilo najprej natančnih ur.

Princip merjenja geografske dolžine Na zgornji desni sliki je observatorij na Greenwichu, čez katerega teče izhodiščni meridian (ge. dolžina = 0° 0' 0", ge. šrina = 51° 28' 38").

Zgodovinsko ozadje – ura ki prenese zibanje ladje, vlago, temperaturne razlike. . . Admiral Cloudsley Shovel je leta 1707 s svojo floto nasedel na čeri in izgubil 2000 mornarjev in vojakov. To je bil še eden od razlogov za razpis nagrade za izdelavo res uporabne ladijske ure. Znana je tudi zgodba o uporabi nenatančne navigacije v vojaški taktiki, ko je britanska povprečna flota premagala t. i. nepremagljivo špansko floto. Britanci so vedeli, da španska flota po dolgotrajnem potovanju nima več natančnih podatkov o položaju in so jo toliko časa čakali in vabili v past, da je v neurju nasedla na čeri. Potrebno je poudariti, da so velesile v zgodovini uporabile podobne zvijače še večkrat – tudi mrke, itn. Nagrada za uro, ki bo imela napako manj kot 2 časovni minuti (manj kot pol ločne stopinje) je bila 20. 000 funtov [to je £ 2. 87 milijona današnjih funtov ]. Ura naj bi se testirala na poti od Anglije do zahodne Indije. Mnogi so trdili, da problem ni rešljiv in so bili prenekateri urarji in ostali optimisti označeni za bedake, da jih nosi luna. Imeli so jih za iskalce perpetum mobile, iskalce kvadrature kroga, fraza 'določa geografsko dolžino' ('finding the longitude' ) je pomenila, da je nekdo lunatik, paranoik. Danes seveda mnogi živijo na račun teh lunatikov. Sam Sir Isaac Newton je trdil, da je kaj takega nemogoče, in da naj raje čas merijo preko nebesne mehanike velikih teles. Predlogi o natančnih mehaničnih urah niso šli skozi Newtonovo sito.

John Harrison, ki ni obupal in nasedel eminentnim dvomljivcem, je v izdelavi nemirke uporabil kombinacijo medenine in jekla in tako rešil problem raztezanja in krčenja nemirke pri različnih temperaturah (ohranil je vztrajnostni moment, vrtilno količino, poenostavljeno [brez pi-jev] velja J 1/to 1 = J 2/to 2, ker mora biti nihajni čas to 1 enak to 2, velja da je J 1=J 2). Harrison je s tem tudi stabiliziral nihajni čas nemirke, nihala, ki je srce ure. Nemirka daje takt in tako "meri" čas. Nihanje se preko zobatih kolesc prenaša na kazalce. Energijo dovajajo ali vzmeti ali gravitacija preko uteži v stenskih urah. Leta 1720 (ali 1726) je dosegel, skupaj z bratom Jamesom, natančnost ene sekunde na mesec. Tako je lahko začel načrtovati ladijski kronometer. Probleme sunkov na ladijskem krovu je rešil z nihalom, ki je bilo sestavljeno iz dveh vzmetno povezanih drogov z utežmi, glej sliko, animacijo. Drogova je vpel v težiščni osi, s tem je izničil vpliv rotacij in sunkov, saj je vsak sunek na en konec povzročil na drugem nasprotni učinek. Problem gravitacije, ki se rahlo spreminja glede na lokacijo, pa je odpravil tako, da takta ni nič več določala gravitacija - saj je bila nemirka simetrična, z osiščem v težišču - ampak samo prožnost vzmeti. Tako je odpravil glavne težave, za katere je Newton sodil, da so nerešljive. Kako se pa tehtajo astronavti v vesoljskih postajah, ki krožijo okrog Zemlje? Tudi oni zanihajo na vzmeti in iz nihajnega časa določijo maso. Vrnimo se k uram. Na poti do Lizbone, leta 1736, je ura H 1 na dan zaostajala samo za 3 sekunde. Preskus ni minil brez težav, toda ne za kronometer: Harrisona je namreč ves čas poti dajala huda morska bolezen, Proctor je v Lizboni nepričakovano umrl, na poti nazaj pa bi ladja zlahka nasedla prav na tistem mestu, kjer je pred leti potonilo tudi angleško ladjevje admirala Clowdisleya Shovella, če Harrison kapitana Willsa, ki je zamenjal Proctorja, ne bi

opozoril na navigacijsko napako. Na kapitana in navigatorja je natančnost ure seveda naredila velikanski vtis in sta jo v svojem poročilu zelo pohvalila. Pozneje se je pokazalo, da so njuni lastni izračuni kazali, da je bila ladja pri povratku v Anglijo 90 milj oddaljena od obale, H 1 pa jih je pripeljal natančno pred obalo. Harrison je nato skonstruiral kar pet različnih kronometrov (imenujejo jih kar: H 1, H 2, H 3, H 4, H 5). Ure H 1, H 2, H 3 so bile precej masivne in velike. Ura H 3 je bila kar zapletena za upravljanje in ni bila uspešnica. Nekateri to pripisujejo tudi zapletom z bratom, bratska "ljubezen" ima seveda svoje meje, to nas je že izučilo življenje ali pa nas še bo. Za kronometer H 3 je izumil kroglične ležaje in nemirko z bimetalnim obodom, ki je, podobno kot nihala njegovih stenskih ur, neobčutljiva za temperaturne spremembe. H 3 je bil leta 1759 najboljši kronometer dotlej, obenem pa je bil pol manjši in skoraj pol lažji od obeh svojih predhodnikov. Ker Harrison tudi z njim še ni bil zadovoljen, se je zgodba z odlogom in posojilom pred komisijo ponovila še tretjič, pet let kasneje pa je opustil izdelavo. Leta 1749 je Harrison za svoje znanstvene dosežke prejel Copleyjevo medaljo Kraljeve družbe iz Londona.

NITNO NIHALO - v čem je problem (v g-ju). Rešitev - Harrisonova nemirka, glej animacijo.

Desno - klasična urna kotvica (deadbeat escapement). Izpopolnjena urna kotvica (Grasshopper escapement), izpoplnil John Harrison. Desno zgoraj - kompenzacíjsko nihalo (vzmetne ure imajo nemirko) je izboljšava ure, ki ga je leta 1726 izdelal angleški urar in izumitelj John Harrison. Bimetalno nihalo sestavljajo izmenično medeninaste in jeklene palice tako, da se različni temperaturni raztezki in skrčki obeh kovin med seboj izničujejo – res izjemna rešitev.

Ura H 4 je bila pravi tehnološki bum, saj je bila manjša od prejšnjih, premera samo 13 cm in mase 1, 45 kg. Z uro H 4 se je Harrisonov sin William 18. novembra 1761 (nekateri viri omenjajo oktober 1761) z ladjo Deptford odpravil na Jamajko, kamor so prispeli 19. januarja 1762. Potovanje je trajalo dva meseca in ura je zaostajala samo 5 sekund (v nekaterih virih navajajo zaostanek 5, 1 sekunde). To ustreza napaki samo 1, 25 ločne minute, kar v Sloveniji pomeni dober kilometer in pol. Za površne kritike je to Harrisonova ura H 4, morebiti velika razdalja, napaka, a ne pozabimo, da je to podobno, tehnološki preskok v kot če bi znali z navadnim metrom meriti dolžino natančno na "žepni" krnometer desetinko milimetra. Kljub uspehom pa obljubljenega denarja dolgo ni (1755 -1759). dobil - v celoti, šele po 10 -ih letih. Na intervencijo kralja Georgea III. , ki je sprevidel uporabnost in natančnost ur, je na koncu le dobil celotno zasluženo nagrado. Najprej je prejel 10 000 funtov, ko pa je razkril princip in mehaniko ur direktorju Royal Greenwich Observatory in so tudi ostale kopije ur - kronometrov zagotavljale natančnost geografske dolžine znotraj 30 nautičnih milj, je dobil še preostanek. Zgodba se sliši aktualno. Njegove ure je uporabljal tudi znameniti pomorščak kapitan James Cook. Na prvem potovanju z ladjo Endeavour je 3. junija 1769 na Tahitiju meril, po navodilih Britanske Kraljeve družbe (Royal Society of Britain), prehod Venere čez Sončevo ploskev. To potovanje je na žalost potekalo še brez natančnega Harrisonovega kronometra, ki bi ga za ta primer najbolj rabil. Geografsko dolžino je meril s pomočjo Luninih tablic. Iz luninih tabel je bilo mogoče določiti lego natančno na štiri ločne minute, pri kronometru pa je bila meja samo ena ločna minuta.

Na drugem potovanju, z ladjo z zgovornim imenom Resolution, je odkrival in meril skrivnosti oceanov s Kendallovo kopijo ure H 4, imenovano K 1. Cook se je vrnil s triletnega potovanja julija 1775. Potovanje je zajemalo tako tropske kraje, kot Antarktiko, predvsem Pacifik. Dnevno odstopanje ni nikoli presegalo 8 sekund, kar ustreza približno dvema nautičnima miljama na ekvatorju (1 nautična milja meri 1852 m). Cook je uro pohvalil kot nadvse zvesto vodnico skozi vse nestanovitne klimatske pasove in razmere. Z ladjo Resolution je šel še na tretje merjenje Sveta, a na žalost so ga 14. februarja 1779 na Havajih zahrbtno ubili domorodci in sicer v teku preiskve kraje čolna (tako dikcijo o smrti Cooka je moč najti v anglosaškem svetu). Ne ve se ali je Harrison poznal Cookve dosežke druge odprave, mapiranja Pacifika, a Cook je vsekakor potrdil, da se z uro da meriti geografske dolžine bolje kot zgolj z nebesnimi telesi. Zmagali so: vztrajnost, pamet, odrekanje in trdo delo, kot že premnogokrat v zgodovini naravoslovja. John Harrison je umrl eno leto po Cookovi vrnitvi, 24. marca 1776, v svoji hiši na Red Lion Square, London. Prav neverjetno, od tega sveta se je poslovil prav na svoj 83. rojstni dan, kazalci kronometra, časomera, so se ujeli. Pa počasi zaključimo to zanimivo, poučno zgodovinsko štorijo o iskanju položaja točke na Zemlji in s tem posredno zgodbo o iskanju bližnjih vesoljskih teles, del zgodbe o iskanju samega sebe. John Harrison, angleški tesar, urar (delal je tudi lesene ure iz tropskega lesa “lignum vitae”) in izumitelj, * 24. marec 1693, Foulby pri Wakefieldu, grofija Yorkshire, Anglija, + 24. marec 1776, London. ŽIVLJENJE JE POSVETIL URAM, a bil je tudi glasbenik, itn.

Leta 1920 je nekdanji mornariški poročnik Rupert T. Gold našel model H 1 in 13 let obnavljal Harrisonove ure v njihovo izvirno stanje. Njegovo zgodbo so leta 1999 posneli na filmu Dolžina (Longitude), Golda je zaigral Jeremy Irons, Harrisona pa Michael Gambon.

Še podrobnosti zgodbe o verifikacije ure H 4 Pri Harrisonovemu drugem poskusu modela H 4 so poprosili častitljivega Nevila Maskelynea, da je spremljal ladjo Tartar in preskušal metodo z Mayerjevo lunsko uro. Še enkrat se je H 4 izkazal, saj je izmeril lego glavnega mesta Bridgetowna na jugozahodni obali otoka z napako, manjšo od 10 milj. Tudi Maskelyneove meritve z napako 30 milj niso bile slabe, vendar so potrebovale več dodatnega dela in računov. Z lunsko uro je bilo mogoče določiti lego natančno na štiri ločne minute, pri kronometru pa je bila meja samo ena ločna minuta. Leta 1765 so na sestanku Komisije predstavili rezultate. Spet niso mogli verjeti, da meritev ni bila le sreča in zadevo prepustili parlamentu, ki je ponudil 10. 000 funtov. Medtem je H 4 začel dolgoročno preskušati kraljevi astronom. Na žalost so za kraljevega astronoma pri povratku iz Barbadosa izbrali Maskelynea, ki je predsedoval tudi Komisiji za dolžine. Zavrnil je poročilo o H 4 in trdil, da je bila » nakopičena stopnja « ure, to je čas, za katerega je ura prehitevala ali zaostajala na dan, v bistvu nenatančnost. Ni dovolil njene masovne izdelave in uporabe za merjenje dolžin. S tem H 4 ni zadovoljil zahtevam Komisije, čeprav se je v resnici izkazal dvakrat. Harrison je začel izdelovati H 5 še med preskušanjem H 4, ko so kronometer poslali okoli sveta. Po treh letih je imel vsega zadosti. Tokrat se je obrnil za pomoč celo k samemu kralju Juriju III. Kralj je preskusil H 5 osebno v palači. Ko je ura v desetih dneh zaostajala samo štiri in pol sekunde, je bil besen in je dejal, da bo Harrisona povzdignil v viteški red. Parlamentu je zagrozil, da jih bo grajal osebno, če ne dodelijo Harrisonu nagrade v celotnem znesku. Tako je Harrison leta 1773 končno le prejel nagrado.