V vsakdanjem ivljenju pogosto loujemo snovi Za loevanje

V vsakdanjem življenju pogosto ločujemo snovi. Za ločevanje tekočin in trdnih delcev uporabljamo cedila. Za ločevanje večjih in manjših trdnih delcev uporabljamo sita in rešeta. S cedilom lahko precedimo juho. Na cedilu ostane zelenjava, skozi cedilo pa odteče juha. S sitom sejemo moko. Na situ ostanejo morebitne luščine, skozi pa se preseje moka. Z rešetom ločimo večja in manjša zrna, na primer koruzo in pšenico. Čaj lahko kupimo v filter vrečkah. Ko čajno vrečko damo v vodo, v vrečki čajni listki ostanejo v vrečki, izločijo pa se snovi, ki čaju dajo okus.

V stekleno posodo zmešamo nekaj žlic peska in kozarec vode. Vse skupaj dobro premešamo in zmes opazujemo. Ugotovimo, da smo dobili umazano vodo. Po prenehanju mešanja se pesek počasi useda na dno. Ob stekleni palčki previdno odlijemo vodo v prazno čašo. Opazimo, da je voda v drugi čaši še vedno umazana in pomešana z drobnim peskom, ki se je počasi usedal na dno. V prvi posodi pa je moker pesek ostal na dnu. Takšnemu postopku pravimo dekantiranje. V naravi se nekatere zmesi ločijo same. Po obilnem deževju je voda kalna. Čez čas se prst in pesek usedeta na dno, reka se zbistri.

Ups. Med pripravo moke za peko kruha, mi je v moko po nesreči padlo nekaj kovinskih sponk. Kaj menite, kako bi lahko to zmes ločili? Z magnetom. Magnet bi približali zmesi in zaradi magnetne lastnosti, bi se sponke prijele na magnet.

Vseh zmesi ne moremo ločiti na sestavine. Za peko kruha potrebujemo moko, vodo, kvas in sol. Ko sestavine zmešamo, jih ne moremo več ločiti. Tudi pri plastelinu se zgodi podobno. Ko zmešamo dve barvi plastelina skupaj, jih ne moremo več ločiti.

Da lahko zmesi ločujemo, moramo poznati njihove sestavine in lastnosti. Postopki ločevanja zmesi so s pomočjo: ◦ filtriranja ◦ precejanja ◦ sejanja ◦ magneta ◦ izhlapevanja ◦ dekantiranja …