Zlatordei belokranjski pajolan Bela krajina Tako arobna Tako
Zlatordeči belokranjski pajčolan
Bela krajina. Tako čarobna. Tako skrivnostna. Tako lepa. Pozimi snežno bela, spomladi živo zelena, poleti kipeča in medeča, jeseni naravno plodovita, vriskajoča in zlatordeča. Vse to je Bela krajina. Biser ob biseru. A tako daleč in tako malo v nas. Če slišimo besedo Bela krajina se v pomeščanjeni slepoti lahkotno zadovoljimo z mislijo na Kolpo, ko se v poletni pripeki umikamo v tivolske sence, ali na metliško črnino, ko razmišljamo v čem bi utopili Martinovo gos, ali na zelenega Jurija, ki enkrat na leto potrka na vrata predsedniških dvorov, ali pa na Otona Župančiča in na pisanice, najlepše velikonočne umetnine Evrope, ali pa mogoče še na tiste bele breze, po katerih naj bi Bela krajina dobila ime. Ni ga dobila po njih, kot mnogi zmotno mislijo in učijo. Dobila ga je po Belih Hrvatih, ki so v zgodovinski stiski postali Beli Kranjci in so jih že Valvasor, Linhart, Kopitar in Trdina ločili od Črnih Kranjcev – Dolenjcev ter Pravih Kranjcev. Mogoče pa je dobila ime tudi po tistih snežnobelih oblačilih, ki so jih Beli Kranjci nosili vse tja do leta 1910, ko je temno sukno rojakov iz Amerike, začelo spodrivati belokranjsko belo umetnino. Pustimo globoke razprave drugim, pametnejšim od nas, ki so še danes v zadregi, ko iščejo prave odgovore.
Ko se preko Čermošnjic in Vrčic cesta prevesi proti Beli krajini se iz Gabra in Kota nad Semičem odpre prečudovit pogled na to čarobno deželo med Kočevskim Rogom, Gorjanci in Kolpo. Je v tej čarobnosti mar vzrok, da je ta košček slovenske zemlje rodil izjemne ljudi, ki so s svojo nežno in trmasto belokranjsko dušo, milino, tankočutnostjo, vedrino, optimizmom, iznajdljivostjo, krošnjarsko žilico, upornostjo, srčno širino in dobrosrčnostjo bogatili slovensko prestolnico in ne le bližnjo ampak tudi daljno tujino. Ali pa je to tudi vzrok, da so se ti izjemni Belokranjci (ne Belokrajinci, v katerih sodobni etimologi iščejo rešitve za svoje konstrukte…) od Župančiča, Lavrina, Šušteršiča, Barage, Krakarja in drugih, redko vračali v nedrja svojih rojstnih krajev. Raje so se z grenkobo v srcu in s stisnjenimi ustnicami spominjali hudih, brezperspektivnih, a lepih in navdiha polnih dni svojega otroštva…. Dajali so sebe drugim v vsej svoji radodarnosti. Kako globoko je v besedi ujel ta svet in njene ljudi rojak in mojster slovenske besede
Belokranjci so ljudje, ki gotovo bolj kot katerikoli Slovenec vedo, kaj je svoboda, kaj samostojnost in kaj neodvisnost. Tega jim gotovo ne bodo nikdar priznali ne v Novem mestu, ne v Ljubljani in ne kjerkoli drugje. Še Valvazor je bil po krivici v svoji Vojvodini Kranjski zadržan do njih in Srednje Kranjske. Gledal je na njih kot na krošnjarje, mešetarje, hajduke, viničarje, celo tatove in niti ne pretirano zagrete katolike. Toda ti skromni in širokosrčni ljudje, ki tudi danes vzrohnijo, če jih nekdo z levo roko meče med Dolenjce, so in ostajajo Belokranjci. Samo to in nič več. Dajali so drugim več, kot so bili pripravljeni ti dati njim. To jim je bilo v naravi in tako jim je bilo usojeno. Od turških vpadov do Viniške republike… Kaj bi bila Slovenija brez Bele krajine? Bi bila svobodna, bi bila neodvisna, bi bila kulturno bogata…? Kdo ve? Ali bi bila res to, kar je, če bi se namesto v Beli krajini o usodi naroda odločalo v Rimu ali Berlinu? Kdo ve? Gotovo pa je nekaj. Bela krajina je bila prava, skrbeča in ljubeča mati slovenskemu partizanskemu gibanju. Tukaj se je kalilo novo življenje. Tukaj je mladostno zorel novi rod. Ko je ta zapustil varna in skrbna nedrja ljubeče matere, je hitro pozabil na njeno dobroto. Nova oblast je
Eden biserov med belokranjskimi griči in semiškimi goricami, nedaleč stran od slovenskega Sovesa – s PCB » obogatenega « izvira reke Krupe pod rojstno hišo enega največjih slovenskih umov – Janka Lavrina, je Vinji vrh. Ta v svoji lepoti kot biser na zlatordečem pajčolanu zažari šele v pozni jeseni, ko je grozdje že obrano in se mošt spreminja v vino. Tedaj barve tukaj jemljejo dih in besedo. Ko ustaviš korak med trsi pri cerkvici sv. Trojice, se ti ustavi čas. Samo strmiš in gledaš. Vse veš. Ne rabiš besed ne črnila ne računalnika ne mobitela… Dovolj je pogled…Ta pove vse. To je Bela krajina… Opojna v svoji lepoti….
“Vesel moj dom je. Ko se pozlatijo v jesenskem soncu semiške gorice, so lepe kakor pravljične kraljice, . . . " Lojze Krakar
Foto: Bojan Guček
- Slides: 39