STARANJE OSEB Z MOTNJO V DUEVNEM RAZVOJU KOT

STARANJE OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU KOT BIO-PSIHO-SOCIALNI PROCES „Vsak se stara po svoje „ IZZIVI STARANJA OSEB Z MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU Posvet 19. april 2018 Mirjana Česen

Namen prispevka je opozoriti na pomen razumevanja oseb z motnjo v duševnem razvoju – kot temelja v oblikovanju in izvajanju podpornih storitev ali drugače vsakokrat, ko skupaj z njimi soustvarjamo in načrtujemo njihovim potrebam ustrezne storitve.

V naslednjih 20 letih se bo srednja Evropa soočala z različnimi demografskimi izzivi, kot so daljša življenjska doba, starajoče se regije, manjša rodnost in povečano preseljevanje, kar bo bo vodilo do pomembnih sprememb in vplivalo na družbeno življenje. Govorimo o spremenjeni starostni strukturi prebivalstva oz. dolgoživi družbi- v velikem številu in deležu jo tvorijo stari ljudje, njeni mlajši člani pa bodo pričakovano dolgo živeli. Med njimi tudi osebe z motnjo v duševnem razvoju, katerim se je življenjska doba pomembno podaljšala v povprečju kot ostali populaciji.

Pri starajočih osebah z motnjo v duševnem razvoju je nujno holistično razumevanje - upoštevanje vseh vidikov in zlasti spremenjenih potreb, ki so odraz procesa staranja. Pogosto se izraža pomanjkanje znanj o posebnostih staranja, prepoznavanja sprememb, ki so posledice staranja kot tudi splošnih vidikov, pomembnih za starejše osebe z motnjo v duševnem razvoju. Navedeno pa od nas zahteva poznavanje posebnosti v procesu staranja in s tem praktičnih pristopov ter strokovnih metod in spretnosti. Motnji in oviram se v procesu staranja namreč pridružijo še mnoge dodatne spremembe – telesne, duševne, socialne, vedenjske…. , pogosto tudi motnje v duševnem zdravju.

Staranje v smislu 4. različnih procesov: kronološko ( definirano kot staranje, ki temelji na številu let določene osebe. biološko ( fizične spremembe, ki zmanjšujejo učinkovitost organskih sistemov) psihološko ( spremembe, ki se pojavljajo v čustvenih in zaznavnih procesih, kognitivni sposobnostih, sposobnostih prilagajanja in spremembah osebnosti) socialno (sprememba vloge in odnosa do družine, prijateljev, druga podpora…) STARANJE je proces, determiniran s fiziološkimi, psihičnimi in socialnimi spremembami. Dejavniki se med seboj prepletajo in vplivajo drug na drugega

Staranje pri osebah z motnjo v duševnem razvoju Ni liste značilnosti ali enotnega opisa, razlike velike in so odraz specifičnih potreb posameznika. Sposobnosti in zmožnosti posameznikov so različne, prav tako njihovo doživljanje sveta. In četudi imata dva posameznika enako stopnjo motnje v duševnem razvoju, bo vsak spremembe staranja doživljal drugače in se z njimi spoprijemal in soočal na drugačen način. Starajo se vsak ob svojem času, s svojim tempom in na svoj način. Opis, ki lahko ponudi izhodišče, kdaj je uporabnik star: v poznem odraslem obdobju zaznano telesno staranje ( npr. sivi lasje, zgubana koža, slabša kondicija…) Če se upočasni njegov tempo in morda kakovost njegove samostojnosti Če čuti in izkazuje potrebo po mirnejšem življenju

Naš cilj je osebi z motnjo v duševnem razvoju, tudi v starosti zagotoviti celostno in kakovostno oskrbo, ki mora upoštevati vse vidike potreb, ki izhajajo tako iz duševne motnje kot tudi potreb, ki se spreminjajo in so posledica procesa staranja. Upoštevati in razumeti mora proces staranja in potrebe ter uporabniško perspektivo starajočega uporabnika - kako sam vidi svoj svet kakovosti. V partnerskem odnosu, kot prevladujoči vrednoti socialne doktrine in temelja delovnega odnosa z uporabniki, mora uporabnik aktivno sodelovati. V tem odnosu je nujno spoštovanje in zavedanje, da uporabnik v odnos prispeva in vstopa z njemu lastnim potencialom, ima lastni vir moči in močna področja, predvsem pa lasten vidik perspektiva moči/ krepitev moči

. Spoštovanje in upoštevanje navedenega zagotavlja, da so v ospredju uporabnikove sposobnosti in zmožnosti ter pravica do izbire različnih vrst podpore in pomoči. Aktualno vprašanje s katerim se srečujemo je, kako v okviru organizirane družbene skrbi, osebi z motnjo v duševnem razvoju – uporabniku, tudi v starosti zagotoviti celostno obravnavo – integrativni model, ki upošteva socialno in zdravstveno stanje uporabnika in njegovo uporabniško perspektivo.

Zavodski giganti v smislu totalnih ustanov so svoje zgodovinsko poslanstvo izpolnili. To ne pomeni, da institucionalne oblike danes niso potrebne, pač pa se morajo preoblikovati v inovativne, sodobne in raznovrstne oblike, vsebine ter možnosti. Razvijanje manjkajočih, skozi diferencirane programe v praksi pa ponekod že vzpostavljenih storitev je nujno za zagotavljanje takega standarda bivanja starejših, ki zagotavlja kakovost ne glede na obliko, katere uporabnik je. Naša vizija mora slediti konceptu deinstitucionalizacije, z upoštevanjem tega, kako uporabnik vidi svoj svet kakovosti in kakšne so njegove potrebe. Vsak človek je individium s svojo življenjsko zgodbo, katera v veliki meri pogojuje zadovoljevanja njegovih potreb in je pomemben dejavnik pri iskanju odgovorov za zadovoljevanje teh potreb.

S starostjo se povečuje nezmožnost opravljanja osnovnih kot tudi instrumentalnih, vsakodnevnih opravil. Naraščajo potrebe po delni ali vseobsegajoči pomoči, predvsem zaradi upada funkcionalnih, kognitivnih sposobnosti, katerim se pogosto pridružijo različna zdravstvena stanja. To narekuje potrebo po sistemu, ki skozi holistični pristop zagotavlja celostno oskrbo.

Veliko literature govori o materialnem in zdravstvenem zadovoljevanju potreb starostnikov, socialnemu vidiku pa se vidnejši pomen in vloga namenja šele v zadnjem obdobju, čemur sledijo tudi znanstveno teoretične podlage. Skrb za osebe z motnjo v duševnem razvoju – uporabnike je naš poklic in od nas terja skrbno in odgovorno načrtovanje ter upoštevanje vseh vidikov, tudi spreminjajočih se potreb, ki jih prinaša proces staranja uporabnikov. Pomembno je, da smo pozorni na upad sposobnosti, da uporabniku lahko pravočasno zagotovimo ustrezno stopnjo pomoči oziroma podpore tam, kjer jo za svoje optimalno psihofizično funkcioniranje potrebuje.

STAROST IN FUNKCIONALNA SPOSOBNOST – (sposobnost opravljanja vsakdanjih opravil) Zmanjšanje funkcionalnih sposobnosti pomeni zmanjšanje sposobnosti zagotavljanja lastnih potreb kar predstavlja ogroženost starostnika v samostojnosti in njegovo odvisnost od drugih.

Dobro počutje ali izboljšanje počutja ostarelega uporabnika je naš cilj. DOBRO POČUTJE – RAVNOTEŽJE VZDRŽLJIVOSTI IN OBREMENITEV Pri skrbi za dobro počutje posameznika je izrednega pomena, da skozi osebno načrtovanje upoštevamo njegove osebne potrebe - npr. nadaljnja skrb za ribe v akvariju, obiskovanje verskih obredov, tretjemu že, da še lahko samostojno prihaja v VDC.

Oblikovanje kakovostnega, osebnega načrtovanja oskrbe zahteva jasno predstavo o tem kakšne vrste pomoči lahko uporabniku ponudimo in zagotovimo v danem okviru. Potrebujemo pa tudi jasno vizijo, kakšne okvire potrebujemo za vzpostavitev tistih oblik bivanja, ki bi se z ustreznimi pogoji in kakovostno oskrbo približale življenju in pričakovanjem tistih, katerim je oskrba namenjena.

Osebe z motnjo v duševnem razvoju so v samouresničevanju bolj ali manj odvisne od drugih, prav tako je njihovo samozaupanje pogosto močno odvisno od sodb drugih. Z izkazovanjem svojega spoštovanje povečujemo njihovo samospoštovanje, saj se velik del virov z upadom sposobnosti izgubi. Prav tako ostane s starostjo vse manj možnosti, da se izgubljene vloge nadomestijo z novimi- nenehno moramo ustvarjati nove možnosti in nove vloge za ohranjanje samospoštovanja.

Oseba z motnjo v duševnem razvoju in demenca Pri vse večjem številu starejših uporabnikov zaznavamo težave, ki so posledica demence in sorodnih stanj. Ti uporabniki potrebujejo obsežno ali popolno osebno pomoč in nadzor ter posebne oblike varstva. Demenca in stopnja motnje v duševnem razvoju Demenca je bolezen, pri kateri se osebnost razgradi. Pri osebah z lažjo motnjo v duševnem razvoju je upadanje spretnosti še posebej veliko in izrazito, medtem, ko so bili uporabniki s težjo in težko motnjo vedno zelo odvisni od tuje pomoči in podpore ter načina vodenja, zaradi česar znake lahko hitro spregledamo.

Starega človeka bodisi v zdravju ali bolezni ne smemo ločiti od drugih ljudi samo zato, ker je star. (Accetto, 1968) – utemeljitelj slovenske gerontologije, medicinske geriatrije in interdisciplinarne socialne gerontologije.