Samopostrena malica 20092010 Predstavitev Marta Marn Lep pozdrav

Samopostrežna malica 2009/2010 Predstavitev : Marta Marn

Lep pozdrav vsem ! Vsako novo šolsko leto prinese veliko novega, nadaljuje pa tudi z dejavnostmi, ki ste jih že spoznali in ste bili nad njimi navdušeni. Med njimi je tudi samopostrežna malica, ki jo organiziramo enkrat mesečno. n Rdeča nit letošnje samopostrežne malice bo SPOZNAJMO DELO SLOVENSKIH SLIKARJEV. Na vprašanje, kako lahko povežemo malico in slikarstvo, boste dobili odgovore v tem šolskem letu.

9. September 2009 Slovenski slikar TONE KRALJ (1900 -1975)

n Danes vam predstavljamo delo slikarja TONETA KRALJA, ki se je rodil 23. avgusta 1900 in umrl na današnji dan pred 34. leti.

n V Rimu je študiral tudi arhitekturo, vendar pa ga ta ni tako zanimala, zato se je bolj posvetil umetniškemu ustvarjanju.

n Tone Kralj je med leti 1920 in 1923 študiral kiparstvo v Pragi, kasneje pa se je izpopolnjeval na Dunaju, v Parizu in Benetkah.

n Bil je brat slikarja in kiparja Franceta Kralja.

n Slikar je teme za svoja dela iskal na različnih mestih.

n Njegov opus, poleg družinskih portretov, zaobjema zgodovinske prizore kmečkih uporov in vojn, kmečkega in delavskega življenja, ter biblijske prizore

n n Vsi že dobro poznate, ali pa boste spoznali, zgodbo o Martinu Krpanu. Ilustracije k ponatisu Levstikove zgodbe je leta 1954 ustvaril prav slikar, ki smo vam ga danes predstavili. Ilustracije v knjigi si lahko ogledate v knjižnicah, njegovo delo pa v jedilnici. Uživajte ob sliki in malici !

22. OKTOBER 2009 Slovenski slikar FRANCE SLANA ( 1926 -

n Pri prvi samopostrežni malici ste spoznali slovenskega slikarja Toneta Kralja in občudovali njegovo originalno delo. Vsa originalna dela, ki jih bomo razstavili, so iz zasebne zbirke Zagorjana gospoda Gabra Brezovarja. Sistematično urejeno zbirko umetniških slik imenujemo pinakotéka.

Slikarji upodabljajo na slikah različne motive: portrete, krajine, tihožitja. Tihožitje je upodobitev razpostavljenih mrtvih ali negibnih stvari, kot so cvetje, glasbila, ubita divjačina, posodje, sadje …

n Na naši » mali razstavi « razstavljamo tihožitje slikarja Franceta Slane.

n. Tihožitje iz nežive narave (od najrazličnejših predmetov, instrumentov do knjig, nakita itd. ) Jesensko tihožitje

France Slana, slovenski slikar, se je rodil 26. oktobra 1926. Osnovno šolo je obiskoval v Splitu, kjer se je nato vpisal v gimnazijo. Na začetku drugega letnika se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France nadaljeval šolanje. Po končani gimnaziji se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949.

n Leta 2005 je razstavljal svoja dela v galeriji Medija v Zagorju. Razstavo so si ogledali tudi učenci naše šole in ob njegovih delih ustvarjali tudi sami.

Slana ustvarja v različnih tehnikah: gvaš, tempera, pastel, risba, grafika, tapiserija in keramika, najpogosteje pa ustvarja v tehniki olja in akvarela.

2. november 2009 Slovenski slikar FRAN KLEMENČIČ ( 1880 – 1961 )

Danes vam predstavljamo delo slikarja Frana Klemenčiča. Fran Klemenčič se je rodil 12. oktobra 1880 in umrl 2. novembra 1964.

n Slikarstvo je študiral na Dunaju in nato eno leto na akademiji v Münchnu. Bil je tudi član umetniškega društva “Vesna”.

n V zgodnjih letih je slikal realistične portrete in kmečke pokrajine. Po letu 1910 je razvil krajinarstvo v slikoviti tehniki širokega čopiča, med obema vojnama pa je slikal v impresionističnem načinu z lopatico.

n Klemenčič je bil znan ljubljanski krajinar. Proti koncu življenja pa je slikal zlasti cvetje.

V jedilnici razstavljamo njegovo delo : n n KOČA POD VRŠACI Pokrajinski izrez je preprost, a učinkovit: spodaj na levi je nekakšen planinski stan. Ozadje tvori kulisa skalnih vršacev V zajedah med vršaci so ostanki snežnih plazov. Nebo je slikano v zmesni sestavi zelenih, rožnatih in belih tonov.

4. december 2009 Slovenska slikarka IVANA KOBILCA (1861 – 1926 )

Dostikrat se zgodi, da svet prizna umetnika, šele ko umre. Vendar pa se Kobilci to ni zgodilo. Ivana Kobilca (1861 -1926) je priznana slovenska slikarka. Uvrščamo jo med klasike slovenskega realizma, ki so utirali pot modernemu slovenskemu slikarstvu. Že s svojo prvo razstavo v domačem mestu - Ljubljani je vzbudila občo pozornost. Njen uspeh je še toliko bolj presenetljiv, ker se je uveljavila na področju, ki je bilo do tedaj izrazito moško.

Ivana Kobilca je bila samozavestna, pokončna in drzna ženska: "Vse na svetu sem hotela videti in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej".

Ivana Kobilca se je rodila kot drugorojenka med štirimi otroci Marije in Jakoba Kobilce 20. decembra 1861. leta v Ljubljani. Obrtniška družina je živela na Ključavničarski ulici. Pri 16. letih je šla z očetom na Dunaj. Tam je prvič obiskala precej slikarskih galerij in vzljubila to umetnost.

Osnovno in meščansko šolo je obiskovala pri uršulinkah ter se hkrati učila italijanščine in francoščine. Pri 18. je ponovno odšla na Dunaj, kasneje pa se je preselila v München. Učila se je pri profesorju Aloisu Erdtelu in se spoprijateljila z mnogimi tujimi in slovenskimi slikarji.

n n Ivana Kobilca je naša prva akademsko izobražena slikarka. Sliki Poletje in Likarice sta ji utrli pot v Pariz. Ob izbruhu 1. svetovne vojne se je dokončno vrnila v Ljubljano. Njena ustvarjalna moč je takrat že začela pešati. Slikala je le še cvetlice. Umrla je 5. decembra, leta 1926 v Ljubljani.

n Kobilca je najraje slikala ljudi. Najpogostejši motiv je bila sestra Fani. Njena dela so nam pri srcu še danes (še posebej Kofetarica), saj izžarevajo posebno toplino.

n Ivana Kobilica je bila upodobljena na bankovcu za 5000 sit.

n V jedilnici naše šole razstavljamo njeno cvetlično tihožitje in prepričana sem, da vam bo zelo všeč.

Maksim GASPARI 1883 -1980. Umetnik, ki se je najbolj zlil s slovenskim narodom

Maksim Gaspari : Umetnost je roža, skrivnosti polna, ki ne raste po vseh jasah in steljnikih, ampak je redko posejana, in čim redkejša je, tem čudovitejši je njen vonj. Kar je bilo brez srca in brez duše upodobljeno, je hitro pogledano in pozabljeno. - Umetnost je pesem, zarja ugašajoča, ki nebo prepleta. Temna ptica lastovica, ki v mrakovih leta. - Pajčevina drhteča na jutranji sončni svili. - Je nevihta nad poljano žitno v strašni sili. ". .

Rodil se je rodil 26. 1. 1883 v Selščku na Notranjskem. Po končani ljubljanski realki je postal trgovski pomočnik v Murnikovi trgovini v Kamniku.

Nekoč je tamkajšnji živinozdravnik in zbiratelj umetnin, Niko Sadnikar, opazil v izložbi njegovo risbo slanika in ga je napotil na Umetnoobrtno šolo v Ljubljani.

Kasneje mu je bil mecen pri njegovem študiju na dunajski akademiji, kamor se je vpisal leta 1903. Bil je med tistimi slovenskimi in hrvaškimi umetniki, ki so leto prej ustanovili umetniško društvo 'Vesna'.

Gaspari se je izpopolnjeval še v Münchnu, vendar se je zaradi gmotnih težav vrnil v Kamnik, kjer mu je Sadnikar pripravil atelje.

Leta 1911 se je poročil s Frančiško Wurzer iz Bistrice v Rožu. V času koroškega plebiscita je živel na ženinem domu in ustvaril številne razglednice in plakate in se na ta način bojeval za slovensko Koroško.

n Pozneje je živel v Ljubljani, poučeval na državni gimnaziji, umetniški šoli Probuda in na strokovni šoli grafičnih obrti.

n Leta 1928 se je zaposlil kot restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani, kjer je služboval do leta 1948, ko se je upokojil.

n Umrl je 14. 11. 1980 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.

n Leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado, leta 1953 je Narodna galerija v Ljubljani priredila retrospektivno razstavo ob umetnikovi sedemdesetletnici, leta 1972 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1977 pa je izšla njegova monografija izpod peresa Staneta Mikuža.

n Posebno poglavje Gasparijeve umetnosti tvorijo njegove razglednice, ki so kot drobne likovne lastovke dosegle vsak slovenski dom in doprinesle k umetnostni preobrazbi ljudi na deželi in v mestu. Razglednice je ustvarjal vse od začetka do pozne starostne dobe.

Ob Gasparijevih ilustracijah so zrasle generacije rodov, ki so prerisovale Gasparijeve podobe in se navduševale nad njegovimi motivi ter jasno, a vendar mehko risbo, s katero je znal v nekaj potezah pričarati milino dekliškega obraza, vedrino kmečkega človeka pri delu ali idiličnost domačega kraja.

n Vsi ki so hodili v prvi razred v letih 1929 do 1941 in tudi ponekod med vojno, ne bodo nikoli pozabili Gasparijevih toplih, dvobarvnih ilustracij v začetnici Pavla Flerèta: Naša prva knjiga. Sam Gaspari pa je svoj umetniški vrh dosegel v knjigah: Kettejeve poezije 1907, Turki pred sv. Tilnom 1910, Milčinskega Pravljice, 1911; Deseti brat, 1944, Slovenske narodne pravljice, 1952, Slovenske balade in romance, 1955 in Rokovnjači, 1956.

n S posebno ljubeznijo je ustvarjal ilustracije namenjene našim najmlajšim:

n Zvonček, Vrtec, Naš rod, Kresnice Mladinske matice, Moje prvo berilo, Prva čitanka, Druga čitanka, Naše berilo III, Naše berilo IV, Ciciban, Babica pripoveduje, Črna žena, Mihec in Jakec, Kljukec in njegove prigode, Šuri – Muri velikan, Dedek Povej, Belokrajinske pripovedke, Triglavske pravljice, Mizica pogrni se, Spisi Mišjakovega Julčka, Mlada greda, Zgodbe z Južnega morja, Pohorske bajke in povesti, Pratika za deco, Šimnov Lipe, Matajev Matija, Zaklad na Kučarju …).

n Toliko raznovrstnih ilustracij, kot jih je naredil Maksim Gaspari, je lahko naredil samo človek neverjetne domišljije, človek z izrednim risarskim talentom in božjim darom, človek z veliko lastne volje in težke delovne discipline.

Maksim Gaspari je izdelal tudi prve slovenske narodne jaslice, ustvaril podobo slovenskega dedka Mraza in naslikal portrete dr. Franceta Prešerna.

PORTRETI DR. FRANCETA PREŠERNA

Original slike, ki jo vidite, ste si lahko ogledali v jedilnici naše šole na samopostrežni malici 26. 1. 2010.