RAZVOJ PRAVA V ZGODOVINSKEM OBDOBJU 1 Pojem pravne

RAZVOJ PRAVA V ZGODOVINSKEM OBDOBJU

1. Pojem pravne zgodovine n panoga pravnih znanosti, ki preučuje razvoj prava, pri čemer uporablja tudi zgodovinske metode

Začetki PZ n temelje postavila v 19. stoletju historičnopravna šola n “pravo je spremenljivo v času”

Vrste PZ n zgodovina posameznih pravnih panog n nacionalna pravna zgodovina (npr. slovenska) n obča (splošna) pravna zgodovina n n + “evropska” pravna zgodovina in pravna zgodovina “ostalega sveta” (civilizacije islamskega sveta, Kitajske, Indije itd. )

Način dela PZ n odkriva, zbira in kritično opisuje pravne pojave in pojme, jih sistemizira, razvojno povezuje, primerja in skuša vzročno razložiti n glavni namen znanstvenega pristopa

Namen pravne zgodovine n preučuje razvoj prava od začetka do sodobnosti n n na konkretnih primerih (krajevno in časovno pogojenih) spoznava, da je pravo del organizacije določene države in rezulata določenih gospod. in družb. vzrokov pojasniti vzroke za nastanek pravnih pojavov v sodobnosti: kako v preteklosti, da razumemo sedanjost

Vzročnost (za nastan. in oblikov. določ. pr. pojava) n kratkodobna: dejstva, ki so neposredno privedla do pravnega pojava (npr. parlamentarna razprava o predlogu zakona) n n iskanje volje zakonod. : bolj pozitivnopravne znanosti od vzroka ločiti povod: le sprožil delovanje že dozorolih vzrokov (npr. nek gnusen zločin za dvig kazni) n “vzrok obratnosorazmeren posledici”

n srednjedobna: vpliv na nastanek nekega pravnega pojava deluje skozi daljši čas (ustvarjajo globoke korenine v gospodarstvu in družbeni strukturi neke dobe) n npr. gospodarski vzroki – nove iznajdbe in tehnologije (v 18. in 19, stoletju) n s povečanjem prometa in prometnih sredstev – odstop od načela o krivd. odgovornosti v smer objekt. odg. n 1896 – železnica v Avstriji (domneva krivde)

n dolgodobna: do kolikor mogoče prvotnih, iz člov. dejavnosti izvirajočih vzrokov za določ. širši pravni kompleks (npr. za nastanek pojmovanja lastnine) n ljudje se tega več ne zavedajo

2. Vrste prava po načinu nastanka n OBIČAJNO PRAVO n med ljudmi obveljalo kot obvezno, ne da bi se zavedali dokazljivega nastanka v konkretnem normativnem pravnem aktu

n POSTAVLJENO PRAVO n nastanek norme dokazan z normodajnim aktom

Norma hkrati postavljena in običajnopravna n nastanek norme v znanosti dognan, njeni uporabniki pa jo imajo za obvezno, ne da bi se zavedali njenega nastanka n n npr. “ponarodela pesem” pravilo iz ODZ (1811) – “lastnik drevesa ob meji tisti, kjer je deblo, sosed pa lahko odstrani veje, ki visijo čez” (t. i. previsno drevje)

n meja med OP in PP ni absolutna – odvisna od zgodovinskega znanja o tem, kako je prišlo do nekega pravila (razlika se ne ujema s pisnostjo/ustnostjo) n OP večinoma, kjer je pismenost slabo razvita n ne preneha biti običajno že s tem, da se zapiše (PP, ki temelji na OP) n PP pridobiva s pismenostjo in tiskom n npr. ustno razglašeni predpis mestnega tirana

Običajno pravo n razvija in ohranja se vendar praviloma v ustnem ali drugačnem (npr. obrednem) izročilu n npr. pri pogodbeni praksi oz. v sodnih zborih so spraševali stare oz. izkušene, kaj je veljalo po starem oz. kaj naj bi bilo prav

n zbiranje izjav o tem, kaj je veljalo – ne glede na konkreten spor = nastali obsežnejši zapisi prava (npr. Vinodolski zakon, Ptujski statut) n n če so to potrdili, nastane PP če pa so na nakem zboru sklenili, kaj naj velja = “izvirno PP”

n n n OP večinoma anonimno kot del “ljudske kulture” (ljudski pravni običaji) do 18. stol. obstajalo tudi v mestih in med fevdalci “čim starše, tem boljše”, a se je tudi spreminjalo

n OP na eni strani omogočalo upoštevanje okoliščin posameznega primera, po drugi strani pa je odpiralo vrata negotovosti in samovolji n zaradi pravne varnosti ga novejša prava omejujejo in sploh odpravljajo n nezaupanje?

POSTAVLJENO PRAVO n tudi pozitivno pravo n nasprotje OP n tudi postavljeno lahko ustno, pretežno pa pisno

Zvrsti postavljenega prava n privilegijsko pravo n v prid določenim skupinam (npr. plemiški privilegiji, mestni privilegiji) n n statutarno pravo n n lahko tudi običajno: davčno izvzetje višjih slojev praviloma za notranjo rabo neke skupnosti (npr. mestni statuti, statuti gospodarskih združenj) splošne norme, postav. za širše skupine n od 18. stoletja naprej (hierarhija: ustava, zakon, uredba)

“Pravo” in “pravna norma” n n v slovenščini in drugih slovanskih jezikih najprej izražala z izrazom “zakon” v zgodnjem srednjem veku zakon tudi za ZZ, za pravo pa “postava” n na slovenskem v 19. stoletju po zgledu drugih slovanskih narodov ohranili izraz “zakon” in opustili “postava”

Drugi načini nastanka prava v zgodovini n n mnenja in izreki učenih pravnikov usus fori (raba sodišč) judikatura (zlasti izreki višjih sodišč) od absolutizma 18. stoletja – v kontinentalni Evropi težnja, da se pravo razvija zgolj kot pozitivno pravo n n omejevanje običajnega (tudi naravnega) prava a vendar določena vloga judikature

3. Pojmovanja o izvoru prava n metafizični (nadnaravni) izvor n n n zlasti starejše dobe pravo komaj ločeno od morale monoteistična verstva n iz božje volje (židovski Dekalog, Alahovo razodetje Mohamedu)

n napol mitololške ali zgodovinske osebe kot zakonodajalci n Rim – Zakonik XII plošč – pravo komentira svečeniški kolegij pontifexov n Šparta – Likurg naj bi ustanovil špartansko ureditev po napotkih delfskega preročišča n Slovani – božanstvo Prove n Albanci – zakonik Leke Dukaqjina

n to pravo se večkrat povezuje s teokracijo kot državo ureditvijo n n n samo božanstvo kot vrhovni vladar Japonska: vsakokratni monarh hkrati verski in svetni vladar božje čaščenje rimskih cesarjev bizantinska država – sledovi v pojmu državne cekrve (že ločitev med cesarjem in patriarhom) – ohranitev v pravoslavju Evropa: v srednjem veku se cerkev in država razcepita: konflikt med svetnim in cerkvenim

n n pojmovanje nadnaravnih korenin prava se ohrani do začetkov novega veka pravo pa je resnično nastajalo n na zborih skupnosti n n plemenskih, državnih, plemiških, kmečkih in mestnih pa tudi po volji vladarjev (včasih se posvetuje z ožjim krogom plemstva) n nasprotniki premočne monarhije skušali omejevati s sklicevanjem na pravičnost in božje pravo

n kontrolno vlogo nad običajem in postavljenim pravom (božje pravo) že v antiki prenesejo na naravno pravo (Platon, Aristotel) n ustrezalo naravnemu zakonu ali človekovi naravi (ugotovljeno po razumni poti) n elementi univerzalnosti (povsod enako) n Akvinski ob prevzemu antičnega pojma NP to povezoval z redom božjega stvarstva

n krepitev zakonodajne oblasti vladarjev n iz srednjega veka v novi vek (1500) n humanizem v znanosti, renesansa antične kulture v umetnosti, recepcija rimskega prava in začetki absolutne monarhije n teorije o NP dobijo nov zagon n NP podpira težnje po poenotenju prava n NP stoji nad PP in omogoča omejevanje prevelike moči monarha

n J. Bodin (1530 -1596) – teoretik nastajajoče absolutne monarhije (“Šest knjig o državi”) n nauk o vladarjevi suverenosti n n vladarja kot vir zakonov vezal na božje in naravno pravo v svojih delih navaja bogate zgodovinske podatke (tudi glede ustoličevanja koroškega vojvode) n n n začetek primerjalne pravne zgodovine 16. stoletje – avtorji, ki nasprotujejo monarhovi oblasti v imenu plemstva (“monarhomahi”) – v imenu božjega NP V 17. in 18. stoletju – racionalistična naravnopravna šola – opusti metafizično NP (glede enotnosti človeške narave uveljavi idejo enakosti

n T. Hobbes – državna oblast kot pogodba med ustanovitelji (iz državne oblasti izhaja pravo) n n teorija absolutne države nakaže pot v parlamentarizem J. Locke – iz družbene pogodbe nekatere neodtuljive ČP (utrjevanje poti buržoazni državi) C. Montesquieu – teorija delitve oblasti

n zgodovinsksopravna šola – v 1. polovici 19. stoletja n n del romantike (tesna povezava z nacionalnimi gibanji v 1. polovici 19. stoletja) pravo se v času razvija – pri različnih narodih različno n različne življenjske razmere ustvavijo narodnega duha (gibalo pravnega razvoja) n von Savigny (1779 -1861)

n gibalo razvoja – narodni duh – pri različnih narodih različen (pravo raste in se vzpostavlja skupaj z narodom) n izraža se prek n običajnega prava – najbolj značilno in prvinsko za zgodovinsko šolo (najbolj avtentično izražanje značil. posameznega naroda) n pravniškega prava – vsebinsko spoznava običaje in jih ustrezno pojmovno-znanstveno obdeluje n zakonskega prava – le še v dognani pravnoteh. obliki utrjuje tisto, kar je že zrelo za uzakonitev n posamezne stopnje prava so zunanji izraz narodnega duha (ki se postopoma razvija in ozavešča)

n zavrača racionalist. -naravnopravni in etatističnolegalistični pogled na pravo n resnično pravo je zlasti običajno pravo, kot se je razvilo pri posameznih narodih n n naloga pravne znanosti, da ga odkriva, preučuje in znanstveno sistemizira pravo je proizvod narodnega duha, ki deluje v zgodovini (ima določen značaj, ki je lasten posameznem narodu, tako kot jezik, običaji ali ustava) n nima ločenega obstoja (so sile in dejavnosti določ. naroda – skupni jim je občutek notranje potrebe)

n Savignyjev ideal (“romanist”)– rimski pretorji in rimski klasični pravniki n n tudi nemški sodniki in pravniki, ki so preučevali recipirano rimsko pravo in ga posodabljali ter prilagajali nemškemu narodu – skupaj z običajnim pravom Savignyjev odpor do enotnega civilnega zakonika n postavljeno (kodificirano) pravo ne more biti poljubni in samovoljni izmislek državne oblasti

n zasluge te šole n n spoznanje o dinamičnosti pravnega razvoja hibe te šole n prevelik poudarek na etničnih razlikovanjih v zvezi z narodnim duhom kot glavnim gibalom pravnega razvoja n n povezave z nacionalsocialističnimi in rasističnimi tendencami poseben poudarek te šole na iskanju tipičnih pojmov za nek narod oz. neko etnično skupino n n n rimski individualizem germanski kolektivni duh slovanska velika družinska skupnost - zadruga

n nadaljnji razvoj – ljudstvo kot ustvarjalec prava n racionalizem 18. stoletja + francoska revolucija + liberalni nacionalizem 19. stoletja + socialnonacionalne meščanske revolucije n n poraz racionalističnega NP in z romantiko povezanega OP = v 19. stoletju popolna zmaga PP Marx in Engels – preučevanje ekonomske vzročnosti

4. Kulturna območja in razvoj prava n Toynbeejeve kulturne oz. civilizacijske sfere (1933 -1961) + str. 21 -22 n geografske (klimatske) spremembe narekujejo napredek oz. spremembe ljudstev n npr. širjenje puščave požene prebivalce severne Afrike na morje in jih napravi za pomorščake n n n zakrnele civilizacije (Eskimi, Polinezijci, Špartanci, nomadski narodi) nedonošene civilizacije (skandinavska – propadla ob pokristanjevanju) razvite civilizacije (str. 21)

5. Razširjenost velikih pravnih sistemov (in civilizacij) n n v Evropi ločiti bizantinsko od drugih Bizantinska civilizacija – neposredno izhaja iz rimskega prava iz Justinijanove dobe n vzdržuje tradicijo pisanega postavljenega prava; zahodnoevropska prava po razpadu zahod. Rima za nekaj stoletij odprejo vrata običajnemu pravu n n v njegovi tradiciji vztraja tudi islamska naslednica Turčija (v njenih gorskih krajih pa se od 17. stoletja razcvete običajno pravo) tedaj na zahodu absolutni monarh spodriva običajno pravo v imenu PP

Zahodna civilizacija (po Toynbeeju) n anglosaška n n n kontinentalna (skrajni pozitivizem) n n precejšnja veljava običajev in judikature (spontan razvoj v sodni praksi – common law) večji pomen laikov in obrtno kvalificiranih pravnikov intenzivna povezava z rimskim pravom prednost postavljenemu pravu hitreje razvila poklicno pravništvo današnje približevanje obeh

n n socialistična prava (tudi PP) kolonializem – prenos kolonialnih prav, zatrt avtohtoni razvoj (ZDA – common law, Latinska Amerika – kontinentalni sistem, Afrika – anglofonski, frankofonski ter arabski vpliv) daljnjevzhodni pravni sistemi islamski pravni sistem (metafizična stopnja)

6. Sinhrona in sistematična povezava (metodi PZ) n medsebojno povezovanje pravnih pojavov in njihovo postavljanje v prostor in čas

sinhrona metoda n n obdelujemo vsako obdobje za sebe in povezujemo pravne pojave v vodoravnih (horizontalnih) zvezah daje bolj zaokroženo podobo nekega časa in bolj nazorno prikazuje pojave v njihovem vsakodnevnem okolju n n rada izgubi povezavo s prejšnjo in poznejšo dobo bolj pri državnopravnih razmerjih

sistematična metoda n n n opazujemo neko ožjo ali širšo pravno panogo na njeni poti skozi daljši čas (navpično oz. vertikalno) daje bolj povezano razvojno podobo neke institucije, a jo iztrga iz vsakokratnega okolja bolj pri osebnem in premoženjskem pravu

7. Slovenci in pravna zgodovina n pomen narodne samobitnosti – dokazovanje lastne pravotvornosti n ne le Karantanija tudi v srednjem veku – vse do konca I. svetovne vojne zoper predsodek, da so Slovenci več kot 1000 let živeli po tujem pravu

Slovenci in zgodovinskopravna šola n vprašanje sposobnosti pravotvornosti naroda (v 19. stoletju) – nekateri narodi da, drugi ne n n pomen nacionalne suverenosti v tem času historičnopravna šola

Možnosti za slovensko pravotvornost n LJUDSKO PRAVO n predvsem kmečko okolje n ljudsko pravo (izraz narodnega duha) n n tudi “ustno izročilo” (t. i. oral history) DRŽAVNA ZAKONODAJA

Ljudsko pravo in SREDNJI VEK n med plemenskimi monarhijami (zgodnji srednji vek) in zgodnjo moderno državo (16. stoletje) n n dinastične tvorbe temeljijo na oblikah osebne nad- in podrejenosti (fevd, ministerialstvo, deželna pripadnost) NI ISTOVETNOSTI DRŽAV Z LJUDSTVI ALI NACIJAMI

n PRAVOTVORNOST NI IZKLJUČNA DEJAVNOST DRŽAVNIH ORGANOV n n prevlada naturalnega gospodarstva nepismenost večjega št. prebivalstva n razne javne funkcije se izvajajo ob širokem sodelovanju ljudi po močno razpršenih enotah n velike razlike med partikularnimi pravi

Zgodovinska pravna šola n o pravni zgodovini pisali že prej n ta šola PZ povzdigne v teorijo in jo poveže z narodno zavestjo n “Pravo se razvija in se v času spreminja. ” n iščejo se vzroki za ta razvoj (pravo pri različnih narodih različno) n gibalo pravnega razvoja je narodnih duh n nasprotje naravnopravnim pogledom, ki trdijo, da je pravo kot izraz razuma povsod enako

Friedrich Karl von SAVIGNY (1779 -1861) n “O poklicanosti naše dobe za zakonodajo in pravno vedo” n razkrije, kako prihaja narodni duh do izraza n OBIČAJNO PRAVO (najpomembnejše) n pravo pravnikov n zakonodaja

n gibanju se pridruži tudi eden izmed bratov Grimm (preučuje staro ljudsko pravo) n dobra plat te šole: spoznanje dinamičnosti pravnega razvoja slaba plat te šole: prevelik poudarek na etničnih razlikovanjih (potencialni rasizem) n

Vrste prava po zgodovinski pravni šoli n n n rimsko pravo (individualizem) germansko pravo (kolektivni duh) slovansko pravo (tudi poseben kolektivni duh) n tipičen institut: “zadruga”

Odmevi zgodovinske pravne šole pri Slovencih n ljudsko običajno pravo n spontano pravo, kjer delež države ni bil odločilen n pri razvoju prava so Slovenci vendar pokazali svojo dejavnost, četudi ni bilo posebne države Slovenije

Slovenija n slovenski izvori iz dobe samostojnosti v zgodnjem srednjem veku n n rimskopravno izročilo na ozemlju slovenske prvine kasneje izrine germansko pravo (najprej mesta) n “stare usedline” ostanejo med najnižjimi plastmi

Zasnove slovenske pravne zgodovine v povezavi z oceno ljudske ustvarjalnosti n 1. Pravno-slavistična smer n n ožje pojmovanje slovenskega prava 2. Realistična smer n smer ugotavljanja celotnega prava, ki je veljalo na slovenskem

1. PRAVNO-SLAVISTIČNA SMER n slovensko pravo – pravo, ki je veljalo med slovenskim kmečkim ljudstvom n izvira iz dobe lastne državnosti n ustvarja pozneje ljudstvo samo

Metod Dolenc (1875 -1941), roj. Slap pri Vipavi n “narodno blago” n GORSKO PRAVO n npr. oblika ljudskega sodstva v Gospoščini Kostanjevica v 17. stoletju; Gorske bukve iz 16. stoletja n n zapisniki gorskih zborov, na katerih so slovenski vinogradniki krojili pravo n “samoniklo domače pravo” n zadnje “gorske pravde” v začetku 19. Stoletja (pričetek veljavnosti modernih kodifikacij) zanima ga tudi pojav ZADRUGE kot tipičnega slovanskega pravnega instituta

France Goršič (1877 -1967) n ga tudi zanima (vino)gorsko (pravdno) pravo

2. Realistična šola slo PZ n Janko Polec (1880 -1956) n pomen prava, po katerem so Slovenci živeli n ne nujno slovensko pravo kot pravo, ki bi ga ustvarjali Slovenci n zgodovinda uprave, sodstva in agrarnega prava

Sergij Vilfan (1919 -1996) n O slovenski pravotvornosti, Pravna zgodovina Slovencev, Uvod v pravno zgodovino n n se ne naslanja na izročilo zgodovinskopravne šole, zanima pa ga vprašanje narodne oz. ljudske pravotvornosti gradi na dognanjih primerjalne pravozgodovinske vede (poglavitne razvojne stopnje družbe in prava splošne, le pri različnih narodih se ne dogajajo povsod enako naglo)

Literatura n n n S. Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list RS, Ljubljana (1991), str. 1 -23 S. Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva založba, Ljubljana (1996), str. 1 -88 M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana (2007), str. 686 -690