PSIHOLOKO BOJEVANJE Strategija posrednega nastopanja je veina uporabe

PSIHOLOŠKO BOJEVANJE Strategija posrednega nastopanja je veščina uporabe ukrepov specialnega dejstvovanja na političnem, ideološkem, ekonomskem in kulturnem področju za dosego ciljev nacionalne varnosti. Del strategije posrednega nastopanja je tudi "psihološko bojevanje". Sintagmo je prvi uporabil Fuller, ki je zatrjeval, da bi lahko v prihodnosti psihološko bojevanje zamenjalo klasična sredstva za vodenje vojn. Razpravljal je o nevidnem bojišču, na katerem pride do "korupcije človekovega mišljenja, pomračitve njegovega razuma in razkroja morale in duhovnega življenja naroda. . . prek vpliva na voljo drugega".

PSIHOLOŠKO BOJEVANJE Daugherty in Janowitz definirata psihološko bojevanje kot "načrtno uporabo propagande in drugih akcij za vplivanje na mnenja, čustva in vedenje sovražnih, nevtralnih ali prijateljskih tujih skupin, na način ki podpira uresničevanje nacionalnih namer in ciljev ". V Veliki Britaniji za takšno dejavnost uporabljajo sintagmo "politično bojevanje", ki ga definirajo kot "obliko konflikta med državami, v katerem želi vsak protagonist vsiliti svojo voljo nasprotniku z metodami, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile. Glavno orožje političnega bojevanja je kombinirana operacija diplomacije in propagande".

PROPAGANDA Propagando Daugherty in Janowitz definirata kot “načrtno širjenje novic, informacij, posebnih argumentov in pozivov, oblikovanih da bi vplivali na prepričanje, misli in akcije specifičnih skupin”. Lasswell pravi, da skuša propaganda vplivati na stališča velikih množic ljudi o spornih (kontroverznih) vprašanjih, ob katerih se angažira določena skupina (1927). In še, propaganda je tehnika vplivanja na človekova dejanja z manipulacijo predstav (1943). Jowett in O'Donnell opredelita propagando kot "nameren in sistematičen poskus oblikovanja zaznav, manipuliranja spoznanj in usmerjanja vedenja, da bi dosegli reakcijo (odgovor), ki koristi željenemu namenu propagandista". Čeravno ima propaganda več oblik je skoraj vedno oblika aktivirane ideologije. Včasih je propaganda agitativna in poskuša razvneti občinstvo za določene cilje, včasih je integrativna in poskuša občinstvo pasivizirati in ga napraviti brezskrbnega.

PROPAGANDA Splichal (1975, 65) definira propagando "kot obliko množičnega komuniciranja, v kateri komunikatorji zavestno in z organiziranim delovanjem, s pomočjo ideološke rabe jezika poskušajo dosegati vnaprej določene (zaželene) oblike mišljenja in vedenja (pripravljenost na delovanje ali delovanje samo) ciljnih skupin, ki so 'določene' s cilji in usmerjenostjo propagande".

PROPAGANDA Dick Grossman: navodila za uporabo propagande: - uporaba "bele" ali odkrite propagande ima prednost pred "črno" ali zakrito propagando, ob izvajanju propagande je treba uporabljati resnico da bi propagando dobro opravili jo moramo sovražiti, osrednja substanca propagande je zanesljiva in točna informacija, mnoge tehnike, ki jih uporabljajo novinarji in izdelovalci reklam niso uporabne za propagandne operacije, uspešen propagandist mora skrbeti za lastno izobraževanje, učinkovita propaganda zahteva intenzivno in kontinuirano raziskovanje, pri učinkoviti propagandi morajo novice imeti prednost pred pogledi, dejstva pred pridiganjem, predvsem pa se je treba izogibati grožnjam, ko gre sovražniku dobro mora biti propagandist sposoben kompromitirati njegove vire, resnica se mora sovražniku zdeti verjetna, propagandist mora imeti empatijo in ne simpatijo - vživeti se mora v duha sovražnika, propagando in psihološko vojskovanje nasploh mora spremljati obveščevalna dejavnost,

PROPAGANDA Dick Grossman: navodila za uporabo propagande: - propagandne operacije morajo biti povezane s strateškimi zahtevami in pripravljene tam, kjer sta politika in širša vojaška strategija znani, - naloga propagandista ni postavljati pod vprašaj politiko, temveč delati strogo znotraj kriterijev, ki jih je postavila vlada (zahteva po lojalnosti). Gustave Le Bon: lastnosti množice - izguba individualnosti ali osebnih lastnosti (heterogenost se utaplja v homogenosti), - povečana sugestibilnost ali nalezljivo delovanje od zunaj (v množici sta vsako dejanje in občutek nalezljiva), - povečan občutek moči (številčnost daje občutek moči in prednost nagonom pred razumom), - zasvojenost z voljo vodje (sčasoma postaja odnos posameznika do vodje množice hipnotičen) ter

PROPAGANDA Gustave Le Bon: lastnosti množice - impulzivnost in nagnjenost k agresiji (pod vtisom sugestije je posameznik pripravljen na različna, tudi agresivna dejanja) → množice so lahkoverne, netolerantne, avtoritarne in konzervativne. → značilnosti posameznika v množici so - - prevlada nezavedajoče se osebnosti, - usmerjenost občutkov in idej v sugerirani smeri in težnja, da se sugerirane ideje takoj realizirajo.

PROPAGANDA 1 Komuniciranje: - konvergentni proces, - pošiljatelj in prejemnik ustvarjata in delita informacijo, - informacije pomagajo razumeti okolje, - pridobljena informacija zmanjšuje negotovost. 2 Prepričevanje: - proces komuniciranja, katerega namen je vplivati, - prejemnik prostovoljno sprejme določeno gledišče ali vedenje, - prepričevanje je kompleksen, kontinuiran in interaktivni proces, - tako prepričevalec kot prepričevanec želita uresničiti svoje potrebe, - prepričevalec deli ideje, razlaga ali instruira, njegov namen je promoviranje interaktivne odvisnosti. 3 Vzgoja: - pripravi ljudi do razmišljanja in oblikovanja lastnega mnenja.

PROPAGANDA 4 Propaganda: - namen presega idejo skupnega razumevanja, - namen je promovirati pristransko ali kompetitivno stvar v največjem interesu propagandista, - propagandist želi nadzirati pretok informacij, upravljati javno mnenje in manipulirati vedenjske vzorce (nadziranje medijev kot sredstva razširjanja informacij in prezentiranje izkrivljenih informacij prek virov, ki imajo videz kredibilnosti), - propaganda pa naj bi na ljudi vplivala predvsem ideološko, kar pomeni da gre pri tem predvsem za vsiljevanje mnenja (dejstvi, ki propagando ločita od vzgoje in tudi od informiranja sta selekcija in manipulacija).

PSIHOLOŠKA OBRAMBA Psihološka obramba je posredovanje verbalnih, vizualnih ali avdialnih signalov (potencialne) žrtve, ki delujejo v smeri krepitve lastne volje do odpora, slabljenja nasprotnikove volje do agresije, propagiranja lastnih stališč v mednarodni javnosti ali v smeri blaženja negativnih učinkov drugih kriznih razmer. Funkcije psihološke obrambe: - preučevanje tujih in lastnih možnosti komuniciranja in propagande, - načrtovanje dela v sferi množičnega komuniciranja za primer kriznih razmer, - načrtovanje propagande za krepitev obrambnega duha državljanov, - ukrepi psihološkega dejstvovanja proti nasprotniku.

PSIHOLOŠKA OBRAMBA Temeljni cilj psihološke obrambe: preprečiti atomiziranost družbe v kriznih (še posebej vojnih) razmerah. Ključni akterji psihološke obrambe: množični mediji, državni organi s področja informiranja in tiskovne agencije.

INFORMACIJSKO BOJEVANJE Informacijsko bojevanje je tekmovanje na strateški, operativni in taktični ravni, ki poteka v miru, krizi, konfliktu, vojni in po koncu vojne, in v katerem sodelujejo konkurenti, nasprotniki in sovražniki, ki za uresničevanje svojih ciljev uporabljajo informacijska sredstva. Informacijsko bojevanje: 1 bojevanje na področju poveljevanja in nadziranja (command-control warfare), 2 bojevanje na področju obveščevalne dejavnosti (intelligence-based warfare), 3 elektronsko bojevanje (electronic warfare), 4 psihološko bojevanje (psychological warfare): a) operacije proti nacionalni volji, b) operacije proti nasprotnikovim poveljnikom, c) operacije proti vojaškim enotam, d) kulturni konflikt,

INFORMACIJSKO BOJEVANJE 5 'hekersko' bojevanje (hacker warfare), 6 ekonomsko informacijsko bojevanje (economic information warfare), 7 kibernetično bojevanje (cyberwarfare). Temelj informacijskega bojevanje: v skoraj vseh družbah postaja informacija instrument moči, tako da jo tisti, ki prepoznavajo njeno vrednost kupujejo, prodajajo in zamenjujejo (tudi kradejo in zavarujejo). Sintagma obrambno informacijsko bojevanje se nanaša na vse akcije, ki nas zavarujejo pred informacijskimi napadi, se pravi pred napadi na voditelje/odločevalce, informacije in informacijske procese, od katerih je odvisno njihovo delovanje in sredstva, prek katerih sporočajo svoje odločitve.

NEVOJNE VOJAŠKE OPERACIJE (OOTW) • PODPORA AMERIŠKIM ZVEZNIM, DRŽAVNIM IN LOKALNIM OBLASTEM • POMOČ PRI ODPRAVLJANJU POSLEDIC NESREČ • POMOČ NACIJI (NPR. V PRIMERU DRŽAVLJANSKIH NEMIROV) • PREPREČEVANJE RAZPEČEVANJA MAMIL • PEACEKEEPING (VKLJUČUJE TUDI ELEMENTE PSIHOLOŠKEGA DEJSTVOVANJA) • POMOČ PRI ORGANIZIRANJU ALI PREPREČEVANJU UPOROV • NEBOJNE EVAKUACIJE • VSILJEVANJE MIRU