Prvi izziv MOLITEV 4 Prvi izziv Mesto Boje

Prvi izziv: MOLITEV

4. Prvi izziv: Mesto Božje besede v mojem življenju

I. Duhovna poglobitev

Svetopisemski odlomek Marijina hvalnica (Lk 1, 46 -55) In Marija je rekla: » Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke. «

Uvodno razmišljanje Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1, 46 -56) Marijina pesem je nova pesem, ki privre iz novega človeka. Božje delovanje v njej doseže svoj vrhunec. Poje namreč tisti, ki ljubi, in ljubezen počiva le, ko je ljubljena. Marijina pesem izraža neskončno veselje. Ta pesem je zrel sad poslušanja vere. Človek je iz Boga naredil malika po svoji podobi, Marija pa mu vrne veličino njegovega imena. Prepozna ga kot Boga in odkrije, da je polna njega. Vsakdo ga prejme v tolikšni meri, v kakršni ga » poveličuje «, poveličuje pa ga v takšni meri, v kakršni pusti prostor njegovi visokosti tako, da se skloni oziroma zniža. Marija se ne veseli sebe in tudi ne prejetega daru ali odrešenja, temveč darovalca in samega odrešenika; v njem se raduje in pleše. To veselje zaradi Božje milosti je plemenita človekova usoda. Vsi darovi,

ki nam jih poklanja, imajo svoj namen v tem, da smo z njihovo pomočjo deležni zadovoljstva njegovega srca: so preprosta znamenja njegove ljubezni, so dragulji, ki jih dragi podari svoji ljubi, da bi se ga veselila. Boga, ki je ljubezen in dar, sprejme tisti, ki se zaveda, da si tega ne zasluži. Marija je prvo človeško bitje, ki v celoti in brezpogojno prizna svojo majhnost in oddaljenost od njega. Zato se ji Bog lahko da v celoti in brezpogojno. Marijina najpomembnejša zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. V njeni majhnosti je Bog, potem ko jo je pogledal, storil zanjo velike reči. Pravzaprav je storil največ, kar lahko stori on, ki je vsemogočen v ljubezni: daroval je samega sebe. Prim. Silvano Fausti, Skupnost bere Lukov evangelij, 41– 43.

Osebno premišljevanje 20 minut 1. Si znam vzeti čas za molitev? 2. Kakšna je moja molitev: je prošnja ali tudi izraz veselja nad prejetimi Božjimi darovi? 3. Za kaj vse sem Bogu hvaležen? Se mu znam zahvaliti za vse, kar vsak dan prejemam? 4. Znam v tem, kar prinaša življenje, videti Božjo previdnost, Božjo ljubezen do mene?

II. Redno pastoralno delo Sejo nadaljujemo z obravnavo tem rednega pastoralnega dela.

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, tajnica Škofijskega urada za laike Nadškofije Ljubljana