PRIPOVEDOVANJE ZGODB UVOD MOJCA UREK FAKULTETA ZA SOCIALNO

PRIPOVEDOVANJE ZGODB UVOD MOJCA UREK FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO JUNIJ, 2008

• Zgodbe, življenjske zgodbe, komunikacija, zapisovanje, pisanje poročil o ljudeh, dogodkih, situacijah … vse leži v središču profesionalnega dela z ljudmi (socialnega dela in drugih strok), zato si zaslužijo naše pozornosti.

Pomen zgodb v vsakdanjem življenju • O tem le redko razmišljamo, pa vendar – zgodbe prežemajo naše življenje. Imajo nešteto oblik in opravljajo veliko nalog. • Živijo v knjigah, na slikah, fotografijah, v glasbi, novicah, v umetnosti, znanosti, popularni kulturi in v vsakdanjem življenju. • Lahko zabavajo, moralizirajo, obveščajo.

V naših življenjih imajo številne pomene: • Z zgodbami pojasnjujemo svoja dejanja. • Z zgodbami se sklicujemo na moralnost dejanj. • Zgodbe, s katerimi smo odraščali, lahko pustijo v naših življenjih močan pečat. • Zgodbe o sebi pripovedujemo, da bi si pridobili in vzdrževali družabno življenje, čeprav nekatere zadržimo kot skrivnosti in jih zaupamo le najbližjim.

• Osebne zgodbe pa niso le ena od možnosti, kako nekomu nekaj povedati o svojem življenju, pač pa so tudi sredstvo za oblikovanje identitete, način predstavitve sebe. • Izdelovanje zgodb o sebi je sestavina vsakdanjega dela z identiteto posameznika, v katerem posameznik reflektira svoje izkušnje s stališča raznih perspektiv svoje identitete. • Organizacija izkušenj dogodkov v pripovedi pa učinkuje tudi na ureditev vsakdanjega življenja ljudi in na interpretacijo njihovih prihodnjih izkušenj.

• Zgodba pove, kaj se je zgodilo (ali kaj se bo zgodilo ali kaj se dogaja). Če pripoveduješ zgodbo, torej nekomu daješ informacijo. Vendar je zgodba tudi interpretacija, pojasnjevanje pomena dogodka občinstvu (poslušalstvu, bralstvu), zato je vsaka zgodba tudi interpretativno dejanje.

• Vsakdanji pripovedovalci in pripovedovalke zgodb prenašamo informacije in ustvarjamo kulturo tako kakor poklicni pripovedovalci zgodb. Dogodke in izkušnje namreč oblikujemo z vsemi konvencionalnimi tehnikami profesionalnega pripovedovanja zgodb: z opisi, z zapleti, s karakterizacijo, z uporabo dialogov, s predstavitvijo zornih kotov nastopajočih likov itn.

• Skozi zgodbe se nekako uredi kompleksnost sveta. • Narativne strukture nam omogočijo izražanje in mnoštvo fragmentiranih izkušenj, ki utemeljujejo naše življenje, se sestavi v nekakšen smiseln red. • Pravzaprav ni nobenega drugega mehanizma za strukturiranje izkušenj, ki bi ujel in ustrezno predstavil občutenje časa, ki ga je nekdo živel.

• Upravičeno lahko trdimo, da je ena izmed bistvenih dimenzij človeškosti prav pripovedovanje zgodb, saj zajema večino stvari, ki jih počnemo. Nič nenavadnega torej, da nas je antropologija poimenovala celo homo narrans ali homo fabulans: človeška vrsta pripovedovalk, pripovedovalcev in interpretinj, interpretov zgodb.

Kaj je pripoved? • Zgodbe so ljudje proučevali že dolgo, preden so našle mesto v družbenih vedah. Študije pripovedništva poznamo že vsaj od Aristotela dalje, vse do danes pa so neko vrsto ali obliko pripovedi znotraj svojih okvirov prepoznale že skoraj vse družbene vede in številni poklici. • Zgodnje narativne teorije so se omejevale le na literarne izdelke, poststrukturalistična in postmodernistična definicija naracij pa je razširjena tako rekoč do nerazpoznavnosti. • Prav zato se zdi poskus določiti, kaj je pripoved, kaj zgodba in kaj so nujne sestavine ene in druge, precej zapletena naloga.

Zgodba in pripoved/naracija • V družbenih vedah sta zgodba in naracija pogosto obravnavani kot sinonima. • Besedi imata sicer različna korena, iz česar izhajajo tudi različni poudarki. • Nekateri so mnenja, da smo izraz naracija dobili iz latinščine. Latinski narratus prevajajo kot » dati vedeti «.

Narator/naratorka • Narator/naratorka je torej oseba, ki oblikuje pripoved in nam daje nekaj – zgodbo – vedeti. • Je nekdo, ki ji/mu zaupamo, da nas bo popeljal/a skozi zgodbo in pojasnil/a smisel dogodkov in ljudi, ki nastopajo v njej.

• Naracija, pripoved, naj bi nas torej spominjala na bolj ekspertni tip pripovedovanja zgodb, medtem ko zgodbe pogosteje povezujemo s fikcijo. Pripoved naj bi bila torej nekaj resnega in verodostojnega, medtem ko zgodbo ponavadi vidimo kot verzijo dogodka v očeh neke osebe in je kot taka lahko pristranska, izmišljena ali celo lažna.

• Ravnotežje med zabavnostjo in prepričljivostjo ter med domišljijo in dejstvi je pravzaprav ključno za napetost v pripovedovanju zgodb.

• Novejši narativni prijemi dokazujejo, da je pripovedovanje zgodb interakcija in izvedba [ang. performance] in da se lahko o resničnosti zgodb lahko le sprašujemo in pogajamo. • Kvaliteta pripovedi, vrednost, detajli in notranja ureditev zgodb so tako odvisni od oseb, ki jim pripovedujemo zgodbo, in konteksta pripovedovanja.

PRIPOVED VS. ZGODBA • Nekateri zgodbo razumejo v ožjem pomenu – predvsem kot sekvenčno pripoved z začetkom, s sredino in koncem, torej kot » tok zgodbe « [ang. story-line], medtem ko naj bi bila pripoved nekaj nad tem – način pripovedovanja, žanr, diskurz. • Vendar je preostro razlikovanje med zgodbo in pripovedjo vprašljivo, saj je že sama zgodba eden od načinov urejanja, v čemer se razlikuje od preproste kronike dogodkov: oblikuje se glede na motive in teme. Tako je zgodba že zmožna razlagalnega učinka in je torej že pripoved (Paul Riceour)

Zakonitosti oz značilnosti pripovedovanja zgodb • veljajo za vse vrste zgodb in pripovedovanje v katerem koli kontekstu (tudi v SD)

zgodbe so subjektivne • Z njimi izražamo svoje posebne zorne kote, gledišča, vrednote, in naj govorimo o še tako trdnih dejstvih, objektivnih okoliščinah, stvarnih dogodkih, govorimo v resnici o: • svoji interpretacijah teh stvarnosti, dejstev; • o svojih vrednotah, • iz svojih kulturnih, vrednotnih, ideoloških, spolnih, osebno biografskih okvirov. • Ne obstaja nič takega kot objektivna stvarnost kot tudi ne objektivno pripovedovanje o tem. • Lahko se le pogajamo o resničnosti pomenov. • In - vsako pripovedovanje o nekom ali nečem je avto/biografsko

Zgodbe so interpretacija • zgodbe so vselej naša interpretacija stvari, govorijo o pomenih, ki jih nečemu pripisujemo

zgodbe so družbeno konstruirane • na njih vplivajo družbene okoliščine, konteksti pripovedovanja, hierarhije, razmerja moči ipd. • Samopripovedovanje in pripovedovanje o drugih je odvisno od situacij in ljudi, ki jim posameznik pripoveduje svojo zgodbo. • Kvaliteta pripovedi, vrednost, detajli in notranja ureditev zgodb so odvisni od oseb, ki jim pripovedujemo zgodbo, od konteksta pripovedovanja in cilja, ki smo si ga zastavili, ko smo v vlogi pripovedovalcev svojih zgodb.

• Ta značilnost pripovedovanja zgodb je v kontekstu socialnega dela pogosto spregledana. • Osebo, ki je na različnih mestih povedala različne različice svoje zgodbe, se pogosto napačno interpretira in označi kot zmedeno, kot da » ne ve, kaj hoče «, ali celo kot » lažnivo «, in še pogosteje – kot » manipulativno «. • Pravzaprav ni sporna trditev, da želijo uporabniki z različnimi verzijami zgodb pri različnih občinstvih (strokovnjakih), iztržiti najboljši izid zase; sporno se zdi prepričanje, da to počnejo samo eni in to izključno z namenom samo njim lastne manipulacije.

• Socialno-konstruktivistični pogled na avtobiografijo (in življenjske pripovedi nasploh) nam razkrije, da to počnemo vsi in ves čas. • Zmožnost spreminjanja, prilagajanja zgodb o sebi, pomeni sposobnost pogledati nase iz različnih zornih kotov, kar je osrednji moment v identitetnem delu posameznika.

Zgodbe so interaktivne • zgodbe izmenjujemo, komuniciramo v interakciji z drugimi; • tudi če pišemo dnevnik, se običajno na koga naslavljamo – na nek del sebe ali fiktivno osebo, kateri pripovedujemo. • V interakcijah z drugimi se pogajamo o pomenih, ki jih pripisujemo istim dogodkom, stvarem.

Zgodbe so performans (nastop, izvedba) • so torej pripovedovanje nekomu, nastop za nekoga, ki ga želimo prepričati v resničnost, verodostojnost tega, kar pripovedujemo. • So prepričevanje občinstva. • Interakcijski prijemi k pripovedim prinašajo spoznanje, da strukturnih značilnosti socialnodelovnih poročil ne kaže iskati zunaj performativnih priložnosti: npr. socialnodelovno poročilo tako samo zase ne nosi nobenega pomena; ta nam postane dostopen šele, ko ga nekdo prebere in se nanj odzove – sodnik, druga institucija, zdravniki.

zgodbe so dejanje, intervencija • posegajo v resničnost in jo spreminjajo • primer je odziv pomembne institucije na naše poročilo ali pa učinek nekega obremenilnega poročila na samega uporabnika, na njegovo samopodobo, sprejemanje sebe.

Tehnike in avtorska sredstva v pripovedovanju zgodb • Zgodbe naj bi bile performans, njihova naloga je pokazati, da imamo prav. • Zgodbe v socialnem delu so pogosto zasnovane v obliki poročil, ki naj bi pojasnila in dokazala, zakaj je bilo kakšno delo upravičeno in potrebno. • » Socialno delovanje « namreč zahteva od socialnih delavk in delavcev sprotno odločanje, upravičevanje odločitev in prepričevanje pomembnih poslušalcev o resničnosti likov, težav in rešitev.

• Še zlasti v ozračju današnjega kriticizma socialnega dela morajo biti posebej spretni pri rednem pojasnjevanju svojega delovanja in podpiranju svojih odločitev. • Pri tem si pomagajo s podobnimi avtorskimi tehnikami kakor pisatelji, novinarji, režiserji in drugi profesionalni pripovedovalci zgodb, in s temi zgodbami nagovarjajo bralce, kako naj mislijo določene like ali dogodke.

• Čeprav se tega le redko zavedajo, so pri tem pogosto prave umetnice in umetniki. • Še veliko manj pa se zavedamo, da tudi s tako nedolžnim delovanjem, kakršno je ustno ali pisno poročanje, konstruiramo resničnost uporabnikov in njihovih problemov in svojo resničnost kot strokovnih delavk in delavcev, skratka, resničnost socialnega dela.

Avtorska sredstva • Kako ustvarjamo pripovedi? Katere tehnike in sredstva uporabljamo, ko ustvarjamo pripoveden tekst? • Ko beremo pripovedne tekste (npr. leposlovje), smo navadno pozorni le na zgodbe v tekstu; redkeje razmišljamo o različnih sredstvih in trikih, ki jih uporabljajo avtorji in avtorice, ko pripovedujejo zgodbe, in s katerimi dosegajo določene učinke.

• Ko ponudijo različne opise, skoz svojo izbiro samostalnikov, glagolov, prislovov, pridevnikov v bistvu nagovarjajo bralce, kako naj mislijo določene like ali dogodke. • Znane pisateljske pripovedne tehnike so: uporaba zornega kota, karakterizacija likov, umestitev dogodkov itd

Avtorske tehnike v vsakdanjem pripovedovanju • Običajni ljudje brez posebnega institucionalnega zaledja prav tako pripovedujemo zgodbe v vsakdanjem življenju in uporabljamo zelo podobne tehnike kot poklicni pisatelji in pisateljice. • Prav tako v profesionalnem delu z ljudmi. Na ravni uporabe tehnik pripovedovanja so zgodbe v socialnem delu in drugih profesionalnih praksah pravzaprav podobne vsem drugim zgodbam. • Čeprav verjetno večinoma nevede, pri svojem poročanju o delu in uporabnikih uporabljajo podobne avtorske tehnike, kot pisatelji, novinarji, režiserji in drugi, s katerimi nagovarjajo bralce, kako naj mislijo določene like ali dogodke.

zaplet • V vsaki zgodbi je zaplet, ki razvrsti dogodke v časovnem zaporedju. Pripoved pove, kaj se je zgodilo; temu, kar se je zgodilo, da pomen, saj zaporedje vsebuje vzročnost. • Začetek zgodbe pomeni primarni » vzrok «, konec pa izpade kot » učinek «. Naprej, časovna zaporednost (» in potem. . . «) predpostavlja vzročno pogojenost (» in zato. . . «, » in zaradi tega. . . «). • Ljudje, ki pripovedujejo zgodbe, odločajo o tem, kje bodo začeli ali končali, v kakšen vrstni red bodo razvrstili dogodke ter katere dogodke bodo vključili in katere izključili.

opisovanje ali umestitev • Opisovanje ustvarja pomen z zagotavljanjem konteksta za akcijo/delovanje, o kateri se pripoveduje. • Opis fizičnega in socialnega prostora pojasni, kje, kdaj in kako se je kaj zgodilo. • Ti širši opisi so dodajo pomen dogodkom, o katerih pripovedujemo.

Karakterizacija likov • kot tehniko jo potrebujemo, da bi pojasnili motivacijo, zakaj ljudje počnejo, kar počnejo. • Bralce je treba prepričati v verjetnost tega, kar posamezniki počnejo. Vedenje likov mora biti tako ali drugače upravičeno, če naj bralec sprejme dogajanja kot razumljiva in logična. • Dva opornika karakterizacije sta avtorjeva opisa tega, (a)kakšen je videti lik in (b)(b) kako se obnaša.

• Z opisom delovanja nastopajočega lika bralci dobijo vtis o njem. Interpretacija tega delovanja je odvisna od bralčevega lastnega sistema vrednot in moralnih kod.

Moralna karakterizacija • Karakterizacija je običajno moralna karakterizacija – tudi v SD konstruiramo » neprimerne starše «, deviantne kliente, zaslužne kliente itd. • Moralna karakterizacija poteka preko bolj zapletenih avtorskih tehnik npr. da v poročilu v istem stavku soočimo želena in nezaželena vedenja, predhodna in sedanja stvari (npr. izjava » otrok se je v rejniški družini razcvetel « govori o slabih pogojih, v katerih je prej živel, ne da bi to direktno rekli – dosegli smo isti učinek). Zgodba o Ani (Zgodbe na delu, angleški članek)

zorni kot • Ko pripovedujemo zgodbe, ne povemo le, kaj se je zgodilo in s kom, pač pa tudi, kaj nam je to pomenilo. • Norma teksta « je sestavljena iz » splošnega sistema konceptualnega videnja sveta «, v skladu s katerim so ovrednoteni tudi dogodki in liki.

sklep • Razlogov, ki govorijo v prid raziskovanju zgodb v socialnem delu, ni težko najti. • Ni pretirano trditi, da so življenjske zgodbe v središču socialnega dela. • Socialne delavke in delavci imamo z zgodbami tako rekoč ves čas opraviti. Poslušamo jih, pripovedujemo drugim, interpretiramo, zapisujemo, prenašamo naprej, spreminjamo. • Poklicni položaj nam omogoča, da nenehno posegamo v življenja ljudi in na različne načine vplivamo na poteke njihovih zgodb. Z zapisi in z ustnimi poročili lahko vplivamo na življenja ljudi prav tako učinkovito kot z drugimi, bolj prepoznavnimi strokovnimi intervencijami.

• Z zapisi in z ustnimi poročili lahko vplivamo na življenja ljudi prav tako učinkovito kot z drugimi, bolj prepoznavnimi strokovnimi intervencijami. • Nazoren primer je, denimo, obremenilen opis uporabnika, ki ga preberejo na sodišču; manj dostopni so nam učinki, ki jih imajo strokovne interpretacije zgodb strank na njihov lastni pogled nase ali učinki strokovnih branj naših zapisov na ustvarjanje določene podobe osebe v raznih institucionalnih kontekstih.

• Socialnodelovna poročila so navsezadnje teksti v interakciji, ki se spreminjajo v skladu z okoliščinami, v katerih jih beremo. • Niso zgolj besede na papirju, v resnici so že dejanja, intervencije, spreminjanje realnosti: kot rečeno, imajo realno moč kot dokazila, strokovna mnenja, uradna poročila itn. , obenem pa pomembno vplivajo na samopercepcijo uporabnikov. • Z določeno intonacijo v poročilu – upodobitvijo določenega lika človeka – lahko spremenimo tip ali smer intervencije.

• Vsekakor smo v položaju, ki nam daje veliko moči, in zdi se, da jo lahko uporabimo tako za krepitev moči strank, ki so nam hotele ali morale zaupati svoje zgodbe, kakor tudi narobe, za povečevanje premoči stroke nad ljudmi.

• Praksa tako kaže dobre primere pripovedovanja in zapisovanja, a tudi to, da strokovne delavke in delavci še zdaleč nismo dovolj previdni in se učinkov svojega delovanja ne zavedamo dovolj. • Iz poročil, ki sem jih pregledala, je bilo razbrati, da socialne delavke in delavci v njih še zelo pogosto nastopajo kot objektivni razsodniki neke realnosti in da se vedejo, kot da je strokovna razlaga edina veljavna, ne le ena od možnih. • Še zmerom ni nič nenavadnega, da osebna zgodba z vso dokumentacijo kroži med oddelki kakšne službe, posamezne informacije pa tudi med socialnimi službami.

• Zakon o varstvu osebnih podatkov je položaj izboljšal, pa vendar – kakšen vpliv imajo uporabniki zares na to? • Koliko uporabnikov resnično izkoristi pravico, da si ogleda svojo dokumentacijo? • In koliko jih lahko na zapisovanje svoje zgodbe v profesionalne namene tudi vpliva? • Koliko bi se jih strinjalo s tem, kar je o njih zapisano? Ali socialnodelovna poročila dopuščajo tudi strankino različico? Ali so odprta za alternativna branja?

• Večini ljudi, ki jih socialne delavke in delavci srečujemo pri svojem delu, glede teh vprašanj ni vseeno, četudi je tako videti. • Spomnim se moškega, ki je precej let preživel na psihiatriji. Govoril je, kako nespoštljivo so ravnale z njegovo zgodbo vpletene institucije, ki se jim je najverjetneje zdelo, da se ne dogaja nič napačnega:

• “To se mi je pa prav zares zdelo za malo, da so vsi že vse vedeli o tebi, ko si prišel na drug oddelek. Dokumentacija se je selila s tabo. Ko si prišel ven, je socialna delavka na centru že bila seznanjena s tem, kaj si vse počel. Grozen občutek. Nič nisi mogel proti temu. ”

• Na drugi strani pa imamo tudi zgodbe socialnih delavk in delavcev. • V javnosti (tako v medijih kot tudi na drugih instancah, kjer morajo poročati o svojem delu) jih pogosto obravnavajo kot » tisti, ki nekaj niso naredili, pa bi morali « in izkušnje kažejo, da je socialno delo slabo zaščiteno pred javnimi kritikami. • Zgodbe, ki jih pripovedujejo o svojem delu, so pogosto polne opravičevanja, utemeljevanja strokovnosti, poudarjanja moralnosti svojih odločitev in so po žanru torej neke vrste obrambni zagovori. • Da bi te zgodbe prepričale pomembna občinstva, morajo biti očiščene vseh motečih elementov, ki so spremljali njihovo nastajanje.

• Tako le redko pričajo o vsakdanjih okvirih socialnega dela, na primer o konkretnih dilemah, ki so vplivale na odločitve v kakšni stvarni situaciji, ali o nasprotju med nadzorom, močjo in skrbjo; • o pogostem nasprotju med zelo velikimi javnimi pričakovanji, pooblastili in majhno družbeno močjo, ki jo ima socialno delo v primerjavi s sorodnimi poklici, • ali kakšnih drugih kontroverzah v praksi socialnega dela.