PRAVNI VIRI Pojem pravnih virov obvezne in vnaprej

PRAVNI VIRI

Pojem pravnih virov • obvezne in vnaprej določene oblike (npr. ustava, zakon, uredba), v katerih nastajajo pravna pravila, ki so splošna in abstraktna ali pa kot takšna vsaj učinkujejo (npr. sodbe najvišjih sodišč v precedenč. sistemu) = ERGA OMNES – FORMALNI PRAVNI VIRI (praktično najpomembnejši) – materialni pravni viri: vsebinska plat (katera družbena razmerja naj bodo urejena) • tudi interesna in vrednostna plat prava – spoznavni pravni viri: dokumenti, besedila, ki omogočajo spoznavanje pravnih virov in njihovo vsebino (npr. uradna glasila, priročniki (npr. zbirke predpisov), komentarji zakonov, učbeniki)

Vrste formalnih pravnih virov • organizirano nastajanje form. pravnih virov – vsebina pravnega pravila načrtno oblikovana (npr. zakon, sodba) • spontano nastajanja formalnih pravnih virov – vsebina pravnega pravila nastane spontano in neorganizirano (npr. običaj)

Organizirano nastajanje USTAVA • 1. v materialnem smislu („ustavna tvarina“) – družbena pogodba: temeljni in izhodiščni družbeni akt (najbolj temeljna družbena razmerja) – klasična tvarina • splošne določbe: oblika države s temeljnimi načeli • človekove pravice in temeljne svoboščine • organizacija države

Preambula – pravni akti EU („uvodne izjave“) – cilj, načela, razlogi, ki so terjali aktovo izdajo • vrednostna merila – tehtna vloga pri določenih vrstah razlage (sistematična in namenska) » npr. konflikt med več zavarovanimi ustavnimi dobrinami: med njimi ČP kot izhodišče sistema prevladajo – drugače bolj simbolična (ne normativna) vloga

Normativni del SPLOŠNE DOLOČBE • splošna pravna načela – navadno izhodišča – operacionalizirana v drugih delih ustave • niso nadrejena drugim delom ustave • narava in oblika države – neposredna uporaba določenih načel (US)

Katalog ČP • • pravice negativnega statusa pravice pozitivnega statusa 3. generacija pravic neposredna uporabljivost – na podlagi Ustave (npr. zasebnost, osebnostne pravice, svoboda izražanja, osebno dostojanstvo) – način izvrševanja določa zakon • določa ustava (t. i. zakonska rezerva) • zavoljo narave same pravice

Državna ureditev • organizacija, medsebojna razmerja in pristojnosti osrednjih državnih organov – neposredna uporaba na podlagi ustave – izvedbena zakonodaja

Programske določbe • niso sankcionirane (iztožljive) • npr. 78. člen URS (Primerno stanovanje): „Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno stanovanje. “

Ustavna tvarina izven ustave • zakoni (sprejeti s posebej kvalificirano večino) – formalni status – problem poslovnika DZ (v hierarhiji pravnih aktov) • ustavni običaji

2. v formalnem smislu • najvišji pravni akt • kdo jo sprejme – ustavodajna skupščina ali redno zakonodajno telo • postopek spreminjanja – gibka in čvrsta • določa 2. stopnjo in njen postopek sprejemanja aktov

V razmerju do zakona • pooblaščujoče ustavne norme – zakon „lahko“ določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tujci (70. člen URS) • zapovedujoče ustavne norme – zakon „določa“ pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva (70. člen URS) • prepovedujoče ustavne norme – prepoved začasnega suspenza določenih ČP (16. člen URS)

ZAKON • formalna lastnost: glede na pravno moč v hierarhiji pravnih predpisov – pravni akt, ki pooseblja 2. stopnjo prava (nižjo od ustave, a nadrejeno ostalemu pravu v državi) • vsebinska lastnost: glede na njegovo težo/pravno moč – OSREDNJA DRUŽBENA RAZMERJA, NE TAKO TEMELJNA, DA BI JIH UREJALA ŽE USTAVA • v zakonu hipotetično vse tisto, kar ustava ne ureja

Merila razmejevanja med zakonskim in ustavnim • (1) Temeljnost družbenih razmerij – ustava: najbolj temeljna – zakon: osrednja, vendar ne tako temeljna (načeloma svobodna odločitev zakonodajalca) • ustava ne ureja • ustava zapoveduje ali dopušča

• (2) Nivo splošnosti in abstraktnosti pravnih določb – ustava: najsplošnejši in najabstaktnejši pravni akt v državi • npr. pravica do zasebne lastnine v Ustavi : lastninska pravica v SVZ

(3) Temeljnost pravic in dolžnosti • ustavne pravice (15. člen URS) – minimalno varstvo po URS (15/5) – minmalno varstvo po EKČP • zakonske pravice – 87. člen URS (le zakon) • uredbe z zakonsko močjo • le izvrševanje s podzakonskimi akti • akti lokalnih skupnosti in drugih PO (izvirno urejanje – v mejah zakona)

(4) Tip zakona • navadni zakon – sinonim za “zakon” • ustavni zakon – praviloma sinonim za “ustavo” – nadrejen navadnemu zakonu; ista stopnja pravne veljave kot ustava • po Poslovniku (DZ) izdan za izvedbo ali spremembo ustave

• po normativni moči v SLO: enotni pojem zakona – deskriptivno • splošni (za vse pravne subjekte – ZS, ZZZ) • specialni (izloča določeno tvarino in skupino pravnih subjektov): ZDSS, Zakon o ZZ kmetov • s kolikšno stopnjo popolnosti urejajo posamezna družbena razmerja – popolni zakon (v celoti: OZ, SPZ) – bolj unitarne države – temeljni zakon (le temeljno: ZP) – bolj federacije

Glede na večino, potrebno za sprejem • navadni (relativna navadna: večina opredeljenih navzočih) • pomembnejši – absolutna navadna (večina vseh: Poslovnik Državnega sveta) – relativna kvalificirana (2/3 navzočih: ZRLI, PODZ) – absolutna kvalificirana (2/3 vseh: Zakon o sistemu volitev v DZ)

Zakonik • ali ‘kodeks’: v celoti, na enak način in sistematično ureja družb. razmerja na določ. širšem področju – ni nadrejen drugim zakonom – pomembnejša in dovolj stabilna razmerja • enoten sistem olajšuje preglednost (drugače več predpisov) • zgodovinske velike kodifikacije civilnega prava (Code civil, ODZ) • SLO: KZ, SZ, OZ, Pomorski zakonik, Družinski zakonik?

Poslovnik DZ • na nivoju zakonov (US)

UREDBA kot osrednji (državni) podzakonski akt • izvršilni predpis mora temeljiti na aktu, ki ga izpeljuje (še posebej zakonodajnem aktu) – pooblastilo za njihovo izdajanje vsebovano že v ustavi in/ali zakonu (“pooblastitvena (izvršilna) klavzula”) • (1) splošno ustavno pooblastilo uredbodajalcu za izvrševanje zakona in drugega predpisa (od uredb. presoje odvisno, ali in kdaj bo izdal uredbo) • (2) posebno zakonsko pooblastilo – “splošno” (da ustava dopušča uredbodajalcu, če ima takšno pooblastilo)

• uredba hierarhično podrejena ustavi in zakonu (ne sme izvirno določati pravic in dolžnosti pr. subjektov) • uredba ostajati v mejah predmeta, ki ga ureja zakon – urejati podrobnosti, ki se tako hitro spreminjajo, da jih zakonodajalec ne more pravočasno urejati • že zakon naj bi dal navodila (merila), kako naj ga uredba dopolnjuje (bolje posebno pooblastilo kot pa splošno pooblastilo)

• nevarnost osamosvajanja izvršilne veje na račun zakonodajne – sodobne razmere (več pristojnosti uresničevanja, zakonod. le formalno potrjuje nj. odloč. ) • razlogi: koncentracija in centralizacija kapitala, zaostrene gospodarske razmere, interevencijska vloga države, zapletenost družbenega življenja – krizne razmere: večja učinkovitost izvršilne veje – vlada tudi samostojno in izvorno ureja družb. razmerja (uredbe, ki dopolnjujejo zakon – ga pa ne morejo razveljaviti/spremeniti) – izredne razmere: uredbe z zakonsko močjo – formalno izenačene z zakonom (posebno ustavno ali zakonsko pooblastilo)

Uredbodajno urejanje družbenih razmerij • SLO: URS se ne dotika uredbodajnega urejanja – Ali vlada lahko izdaja spontane podzakonske akte, v kolik. obsegu podrejena ustavi in zakonu? • SLO – parlamentarni sistem – vlada samostojna nosilka in oblikovalka izvršilne oblasti, a temeljiti na ustavi in zakonu –

120. člen URS • Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov. – Kdaj izdati uredbo? • samostojna ocena za izvrševanje zakona (splošno pooblastlio v ZVRS) • izrecno pooblastilo v zakonu (izvrševanje pravic in dolžnosti – ZVRS)

• ZVRS: uredba je splošni pravni akt, s katerim vlada podrobneje ureja in razčlenjuje z zakonom ali drugih aktom DZ določena razmerja v skladu z namenom in kriteriji iz zakona (splošno pooblastilo) – na temelju posebnega zakonskega pooblastila lahko ureja tudi način uresničevanja pravic in dolžnosti drž. in drugih oseb • ne sme dopolnjevati zakona (urejati samostojno) oz. spreminjati nj. merila • zakonsko pooblastilo dovolj določno – ne “bianco”, temveč v katerih primerih in na kakšen način je mogoče izdati uredbo (“uredbodajni program”)

Uredbe z zakonsko močjo • delegirana zakonodaja: namesto zakona in na področjih, ki jih previdevata ustava in zakon – Italija + Francija – ustava: vlada ureja zadeve, ki niso v izrecno določeni pristojnosti zakonodajalca + omejeno pooblastilo za nadomeščanje zakonov (avtonomne uredbe) • normalne + krizne razmere • uredbe v sili (stiski): izredne razmere in vojno stanje – “uredbe z zakonsko močjo”: izdaja na predlog vlade pred. repub. , če se DZ ne more sestati • tudi začasna razveljavitev ali omejitev večine ČP • v potrditev DZ takoj, ko se sestane

Drugi državni podzakonski akti • Vlada – odlok: posamezna splošna vprašanja ali splošni ukrepi – ZVRS, splošni akt, podrejen uredbi • npr. Odlok o ustanovitvi službe Vlade RS za podnebne spremembe • Zakon o državni upravi – pravilnik: spl. p. akt, ki razčlenjuje posamezne določbe zakona oz. drugega vlad. predpisa • praksa: organizacija poslovanja in način delovanja določenega organa (tudi s poslovnikom) – odredba: izvrševanje posameznih določil – ukrepi splošnega pomena – navodilo ministrstva – za izvrševanje zakonov in drugih aktov DZ in predpisov oz. aktov vlade – nosilci javnih pooblastil

Podzakonski akti DZ • odlok (navadno splošni akt) – npr. razglaša ustavne zakone, razpisuje referendume, odreja parlamentarne preiskave, ustanavlja javne zavode in javna podjetja, ureja način dela in razmerja v DZ, tudi odloča o izrednem in vojnem stanju

AVTONOMNO PRAVNO UREJANJE • (državna) zakonodaja ne sme dušiti splošne avtonomije in jo spreminjati v heteronomno pravo – država postavlja splošne okvire (zakone) in nadzoruje zakonitost delovanja

1. Lokalna samouprava • 9. čl. URS: “V SLO je zagotovljena lokalna samouprava. ” – vertikalna delitev oblasti • 140. Čl. URS: pristojnost občin – lokalne zadeve, ki zadevajo prebivalce občine – samostojno urejanje • pokrajine? – nadzor zakonitosti s strani države – prenos državnih nalog – tudi nadzor primernosti in strokovnosti dela

ZLS • (oblastni – prisilni) lokalni predpisi • statut – “ustava” občine – temeljna načela za org. in delov. občine, oblikovanje in pristojnosti občinskih organov, način sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev in druga vprašanja skupnega pomena • odlok – občinski “zakon” • odredbe, pravilniki, navodila • nadzor: ministrstva – Vlada – US (splošni akti)

2. Gospodarske in negospodarske organizacije • zakonski okvir države in nadzor zakonitosti • gospodarske + negospodarske PO – statut (“ustava” PO) • splošni pravni akt pravne osebe (njen namen, organizacijski ustroj + način delovanja) – drugi interni akti: podzakonski akti (npr. pravilnik) – nadzor: upravne inšpekcije (ministrstva), ne pa US, ker ne gre za “predpise” kot oblastne akte

Kolektivna delovna pogodba • Zakon o kolektivnih pogodbah – medsebojne pravice in dolžnosti delavcem in delodajalcev (sindikati + združenja delodajalcev) • obligacijski del: medsebojne pravice in dolžnosti s sklenitvijo pogodbe, lahko tudi način razreševanja sporov • normativni del: splošna in abstraktna pravila, s katerimi se podrobneje opredeljujejo delovna razmerja – pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja na ustreznem področju (določena dejavnosti) – ima naravo formalnega pravnega vira » ne more zoževati zakonskih pravic in razširjati dolžnosti (enako velja tudi za pogodbo o zaposlitvi glede na kolek. pogodbo – le več in bolj ugodne pravice) – ureja glede pogodbe o zaposlitvi, plačila za delo, osebnih prejemkov in povračil, varstva pri delu, delovanja sindikatov pri delodajalcu

KP • niso predpisi kot oblastni akti – ni nadzora US • nadzor s strani inšpektorata za delo

Viri mednarodnega prava • • mednarodne pogodbe mednarodni običaji mednarodna pravna načela mednarodna sodna in arbitražna praksa

Pravni viri EU • primarna zakonodaja (temeljne pogodbe) • sekundarna zakonodaja – splošni akti • uredbe • direktive – posamični akti • odločbe (zavezujoče) • mnenja, priporočila (nezavezujoča) • mednarodni sporazumi (s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami)

Spontano nastajanje formalnih pravnih virov • poleg prava tudi drugi normativni sistemi in podsistemi (druga družbena pravila) – razmerje do prava: pravo učinkovito, če ureja le tista družbena pravila, ki se mu “prilegajo” (nevarnost mehanične juridizacije) • upoštevanje družbenih zakonitosti – predvsem morale in običaja

Morala kot formalni pravni vir • nastajanje prava: moralno pravilo v večjem ali manjšem obsegu vsebinsko sprejeto v spl. in abst. P. pravilo (prelitje moralnega v pravno pravilo) – I. blanketno pravno urejanje: ko je vsebina pravnega pravila odvisna od moralnega, na katerega se pravno sklicuje • npr. razdedinjenje nujnega dediča, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje prekršil nad zapustnikom (42. 1 čl. ZD) – šele ugotoviti, kaj nalaga moralna dolžnosti (tudi tu se morala podrediti pravu: • primerno na področjih, ki se spreminjajo in so raznolika, tako da p. pravilo ne more vnaprej predvideti vseh možnih načinov vedenja in ravnanja

– II. kot splošno načelo določenega splošnega pravnega akta (npr. zakona) • OZ: načelo prepovedi zlorabe pravi; ravnati v skladu z javnim redom – temeljna moralna načela – SZ: izvrševanje lastninske pravice – OZ: svoboda urejanja oblig. razmerij – ZPP: razpolaganje z zahtevki

2. Običaji kot formalni viri prava • 1. UZANCE – zapisani običaji, zbrani v posebno obliko, ki se uporabljajo kot vir prava • zbrali in sooblikovali ustrezni družbeni organi • npr. na področju blagovnega prometa, gradbeništva, pomorskega prometa, gostinstva – “Splošne uzance v blagovnem prometu” » lahko vključeni tudi predpisi, ki nimajo opore v običajih » npr. nakup in prodaja blaga, prevozniški in skladiščni posli

• uzance ne sprejemajo zakonodajni organi (v bivši SFRJ “Splošne uzance za blagovni promet – izdala Državna arbitraža FLRJ – opravljala tudi sodno funkcijo) • danes: v obligacijskih pogodbah gospodarskih subjektov – “za presojo potrebnih ravnanj in njihov. učinkov se upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama” (12. čl. OZ) – obvezen vir (npr. uzance v gradbeništvu – naročnik/investitor/izvajalec) • stranki ga lahko izključita v obsegu, ki ga dovoljuje načelo dispozitivnosti • lahko se (v mejah dispozitivnosti) tudi dogovorita, da se med njima uporabljajo “stare uzance”(ki niso več veljavni pravni vir)

2. PRAVNI STANDARDI • pravno pravilo ne prevzema neposredno vsebine običaja, ampak se nanj le nanaša – družbeno življenje tako raznoliko v primerjavi z abstraktnoregulativno stopnjo – sklicevanje na družbene tipe vedenja – pravo zapoveduje, naj posamezniki ravnajo v skladu z družbenimi (poklicnimi, strokovnimi običaji) • Pravila zdravniške stroke (KZ) • Skrbnost dobrega gospodarstvenika oz. skrbnost dobrega gospodarja (čl. 6/1 OZ) • Skrbnost dobrega strokovnjaka (čl. 6/2 OZ) • Ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (čl. 5/2 OZ) • Skrbnost, ki se zahteva v prometu (čl. 46 OZ)

• potrebno ustrezno poklicno in strokovno znanje (poznavanje tehničnih pravil) – blanketno pravno urejanje (odkazovanje na družbene običaje): pravo s svojimi načeli določa le meje, v katerih se običaj uveljavlja, ne da bi ga vsebinsko opredeljevalo in oklepalo njegov razvoj – sprejema spremembe v praksi, če so v skladu s pravnimi načeli

6. SODBA IN ENOTNA (ENAKA) UPORABA FORMALNIH PRAVIL • sodobna pravna država (načelo zakonitosti: sodišča sodijo na temelju ustave in zakona) – a uresničevanje (uporabljanje) formalnih pravnih virov ni mehanično opravilo (enostavna reprodukcija zakona) • sodba pomeni konkretizacijo splošnega pravne akta, a je vselej tudi ustvarjalka prava

• formalni pravni viri – enaka in predvidljiva obravnava pravnih naslovljencev – ne zagotavljajo sami po sebi tega tudi za postopek – le če je sodna (upravna, gospodarska) pravna praksa ustaljena, enaka in enotna na območju pravnega vira (sodba kot prototip) • mehanizem, ki enakost pred zakonom zagotavlja tudi na ravni njegove uporabe – sodni precedensi kot formalni pravni viri – ustaljena sodna praksa

6. 1. Sodba kot formalni pravni vir • anglosaški pravni sistem: utrjuje in zagotavlja enako in enotno uporabo formalnih pravnih virov prek sodb višjih in najvišjih sodišč – ne le inter partes učinki (za konkretni primer), ampak razlog za odločitev v konkretni zadevi (ratio decidendi) tudi z veljavo splošnega in abstraktnega pravila (erga omnes) • sodišče, ki je primer oblikovalo, in vsa nižja sodišča so pravno vezana, da v podobnih primerih sledijo pravni rešitvi iz sodnega precedensa

6. 2. Ustaljena sodna praksa • stalna sodna praksa (“stalnice” v sodnih odločbah) – sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov – ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg (razsežnost) zgornje premise, ki jo potem enako uporabljajo v konkretnih primerih • sodna praksa utrjuje “tipično smer”, enak pristop – npr. okoliščine, ki vplivajo na odmero preživnine

• posebna teža sodbam Vrhovnega sodišča – izkušnje, znanje, preglede na sodno prakso, hierarhični položaj • največ možnosti za poseg v sodno prakso – če so sodbe argumentirane in intervenirajo ob pravem času – lahko že ena sama pomeni stalnico, ki jo redna sodna praksa sprejme in se spremeni tudi sama

Novejši razvoj • utrjevanje pomena ustaljene sodne prakse (“Sodnik naj vselej ravna tako, kot da bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste. ” – 3/3 Zakona o sodiščih) • ustaljena sodna praksa zavezuje vse dotlej, dokler nimamo novih, boljših razlogov, da od nje odstopimo in jo spremenimo • Ustavno sodišče in načelo enakosti pred zakonom (14. in 22. člen Ustave) – kršitev ustaljene sodne prakse tudi razlog za ustavno pritožbo (če bi sodišče samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v drugih pravno enakih zadevah) • Vrhovno sodišče mora posebej obrazložiti, če spreminja ustaljeno sodno prakso; tako tudi druga, še zlasti pritožbena sodišča

7. SPOZNAVNI PRAVNI VIRI • dokumenti, besedila in gradiva, ki omogočajo spoznavati formalne pravne vire in njihovo vsebino; najpomembnejši: • (1) URADNA GLASILA – objavljanje pravnih predpisov (formalnih virov) – URS: državni predpisi v državnem uradnem listu (Uradni list RS), predpisi lokalnih skupnosti v uradnem glasilu, ki ga same določijo

• objava – avtentičnost besedila – trenutek, ko akti prične veljati in dobi obvezno moč (vacatio legis (vakacijska doba) – od objave do trenutka veljave, praviloma 15. dan po objavi) • omogoča, da se pravni naslovljenci seznanijo • omogoča pravočasno izdajo potrebnih izvršilnih predpisov državnih organov in ustrezno pripravo organizacije

• registri pravnih predpisov – olajšujejo vedenje o veljavnih prepisih – kronološka in/ali vsebinska razporeditev (naslov + podatki o objavi) – niso spoznavni viri (le pripomoček, ki na vir napotuje) • priročniki (zbirke predpisov; npr. o državni upravi) – niso avtentična besedila; le tista iz Ur. l.

(2) DELA Z IZSLEDKI PRAVNE ZNANOSTI IN STROKE • sistematična znanstvena dela (npr. Vilfanova Pravna zgodovina Slovencev) • monografije (Pitamic: Država) • učbeniki (Kušej, Uvod v pravoznanstvo) • pravne revije (Pravnik) in periodična glasila (Pravna praksa) • komentarji zakonov – niso zavezujoča – le kakovost in prepričljivost argumentov: tehtna vloga pri razumevanju prava

• (3) ZBIRKE PRAVNIH ODLOČITEV (pomembne za pravno prakso) – Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče • pomen PRAVNE INFORMATIKE – preglednost in dostopnost spoznavnih pravnih virov – računalniški informacijski sistemi kot dragoceni pripomočki • niso avtentična besedila