Postmodernizem in postmodernistini roman Mojca Osvald prof slovenine

Postmodernizem in postmodernistični roman Mojca Osvald, prof. slovenščine (povzeto po razpravi Toma Virka Premisleki o sodobni slovenski prozi)

V kakšnih okoliščinah nastane postmodernistični roman? n Predhodnik argentinski pisatelj Jorge Luis Borges (konec tridesetih, začetek štiridesetih let). n » Pravi « postmodernizem se je razvil v šestdesetih letih najprej v ZDA. n Novoveško gibanje, ki ga je v svoji filozofiji nekako zasnoval Descartes, s tem ko je za človekov temelj postavil človekovo subjektiviteto (» mislim, torej sem «) – v srednjem veku se je človek še utemeljeval v Bogu. Ko je človek kot novoveški subjekt izgubil oporo v transcendenci, je izgubil neko absolutno trdno, objektivno točko, ki mu je dajala gotovost.

Od realističnega do postmodernističnega n REALIZEM najde gotovost in resnico v zunanji pojavnosti, v naravi – zunanji, realni svet je edino zanesljivo in gotovo; n MODERNIZEM spoznanje, da zunanji svet ni to, kar človek vidi, občuti in doživlja, ampak njegova lastna projekcija, v bistvu torej njegova predstava. Zato mu kot edina zanesljiva realnost ostane le še njegova notranjost, lastna zavest. Resnice ne preverja več glede na skladnost z zunanjimi dejstvi, ampak glede na svojo notranjost. Resnica je tisto, kar se kaže njegovi podzavesti. n POSTMODERNIZEM človek izgubi tudi to zadnjo, notranjo oporo, svojo zavest, notranjost. Če je resnica le resnica moje zavesti, torej le moja resnica, potem je očitno, da obstaja še mnoštvo drugih resnic, ki zame niso resnice, ki pa imajo očitno enako veljavo kot moja resnica. S tem pa odpade prav vsak kriterij za to, kaj je resnično in kaj ne.

Lastnosti postmodernističnega n METAFIKCIJA n FABULACIJA n MEDBESEDILNOST

METAFIKCIJA n » literatura o literaturi « n Ker tako zunanjost kot človekova notranjost nimata več statusa zanesljive n n n n resničnosti in ker je odpadla tudi absolutna resnica kot jasen razločevalni kriterij, se p. obrača k sami literaturi. Za literarnim delom načeloma ne išče višjega ali globljega smisla, ki bi presegel samo delo kot literaturo. Literarna izmišljija je toliko realna in resnična kot » realen « zgodovinski dogodek ali dogodek iz našega življenja. Pripovedovalčevi metafikcijski komentarji: piše o tem, kar pravkar počne in v neskončni zanki nenehno komentira svoje početje. Ponudi več možnih zaključkov romana. Izključena je ena sama in najvišja resnica, zato tudi zgodba noče podati ene same resnice, ampak pušča več možnosti, pušča bralcu, da sam izbere svojo. Najhujša možnost, da je vse nasprotje le prezrcaljena realnost (to žival sem si izmislil … kaj če tudi žival misli mene). Meja med realnostjo in fikcijo je izbrisana. Zaradi odsotnosti absolutne resnice je negotova vsaka resničnost, resničnosti ni mogoče ločiti od sanj ali čudežev.

FABULACIJA n Način pisanja, pri katerem je edini namen napisati zgodbo, ki nima nobene zunajzgodbene poante. n Torej v delu ni niti neposredne resničnosti niti ne kake veljavne resnice.

MEDBESEDILNOST n V širšem smislu pomeni imitacijo, palimpsest, rahlo parodijo ali » citat « n n n kakšne širše literarne strukture. Navezava na preteklo literarno tradicijo ali popularni literarni žanr (Blatnik žanrski sinkretizem razvojnega, erotičnega, pustolovskega, političnega, vohunskega, negativnoutopijskega in znanstvenofantastičnega romana)) na ta način, da povzame lastnosti tega žanra in napiše nekakšno anahronistično (ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami, nesodoben) delo. V ožjem smislu se največkrat dogaja v obliki navedka, citata, ki je bodisi označen ali pa brez opozorila vključen v besedilo; medbesedilna (intertekstualna) mreža. Za postmodernistični citat (literarni ali zgodovinski) je značilno, da prvotni pomen izgubi in se povsem podredi novemu besedilnemu okolju. Postmodernistični citat ponavadi ni vzet resno, ampak ironično. Pomešani resnični in lažni citati, ki oboji kažejo na resnične in lažne vire. Citat, ki ni označen, a je tako značilen, da je takoj prepoznaven; njegova parodičnost, ironija, ki jo zaznamo, je v tem, da je citat, kljub temu da ni označen, jasno prepoznaven, obenem pa je njegov izvirni pomen sprevrnjen in s tem parodično relativiziran.

Blatnikove Plamenice in medbesedilnost n Blatnik se, kot si lahko preberemo tudi v Branjih 4 na str. 322, navezuje tako na svetovno (Franz Kafka, Jorge J. Borges, Gabriel G. Marquez, brata Strugacki) kot na slovensko literaturo (Ivan Cankar, Andrej Blatnik). n O medbesedilnosti je avtor sam dejal (intervju Literatura): » Plamenice in solze sem naredil, to je Marcel Štefančič jr. dobro pogruntal, iz korespondence s Spielbergovim Indiano Jonesom, le da sem ga spremenil v en arhetip antijunaka. Vrsto referenc pa tudi neposredno navajam, včasih v obliki malce zakamufliranih posvetil. « n Hkrati pa svojevrsten pogled na medbesedilnost izraža tudi tale citat iz omenjenega intervjuja: » Kaže, da mojih pripomb, kako bo prej ali slej treba Plamenice brati nemedtekstualno, naivno, če hočeš, profesionalni bralci še zmeraj ne jemljejo resno. «