Pedagogika zatiranih Paulo Freire Banniki koncept izobraevanja banking

Pedagogika zatiranih Paulo Freire

Bančniški koncept izobraževanja » banking concept of education «: od študentov se pričakuje, da sprejemajo, polnijo in shranjujejo depozite (vložke, to, kar nekdo želi pri njih shranjevati, kopičiti). Priložnost imajo, da postanejo zbiratelji in bibliotekarji stvari, ki jih shranjujejo.

Za bančni koncept izobraževanja je značilno, da je znanje videno kot darilo, ki ga posedujejo tisti, ki imajo sebe za posedovalce znanja nad temi, ki naj ne bi posedovali nikakršnega znanja, ne vedeli ničesar. Projicirati popolno nevednost v ostale, kar je značilnost ideologije zatiralcev, negira izobraževalni proces in znanje kot proces raziskovanja. S tem ko se učitelj predstavlja kot vedoči, kot tisti, ki za razliko od učencev (študentov) - nevednih, ima vednost, ve, učitelj opravičuje svoj lasten obstoj.

Študentje – učenci, odtujeni kot sužnji v Heglovi dialektiki (suženj-gospodar), sprejemajo predpostavke o lastni nevednosti in potrjujejo in opravičujejo učiteljevo eksistenco. Nikoli pa (za razliko od sužnja), ne ugotovijo, da oni izobražujejo učitelja.

Kako pa se znanje dejansko pojavlja? Preko iskanja, iznajdbe in ponovne iznajdbe, preko neprestanega, neprekinjenega, upanja polnega, nadebudnega preiskovanja, za katerim človek teži k svetu, je s svetom in je s svetom v medsebojnem odnosu!

Raison d'etre osvobodilne (libertantne) vzgoje je pomirjenje na nivoju reševanja kontradikcije učitelj-učenec, s pomočjo pomiritve polov kontradikcije, tako da sta učitelj in učenec obenem oba simultano učitelj in učenec (študent).

Rešitev ni v bančni pedagogiki, nasprotno, bančna pedagogika vzdržuje in celo spodbuja nasprotja preko sledečih usmeritev in praks, ki obenem zrcalijo zatiralsko družbo kot celoto: • • Učitelj uči in študenti so poučevani. Učitelj ve vse in študentje ne vedo ničesar. Učitelj misli z glavo, učencem pa misli trpa v glavo. Učitelj govori in učenci poslušajo – pohlevno. Učitelj disciplinira in študentje so disciplinirani. Učitelj izbira in uveljavlja svojo izbiro in študentje privolijo. Učitelj deluje (je aktiven), študentje pa imajo iluzijo, da so aktivni preko delovanja učiteljev. (Učitelj je aktiven, učenci pa imajo občutek, da ob njem koristno preživljajo čas. ) • Učitelj izbira vsebino programa, študentje (ki niso bili vključeni v proces ustvarjanja programa), pa se temu prilagodijo. • Učitelj zameša avtoriteto vednosti (znanja) s svojo lastno profesionalno avtoriteto, ki jo postavlja v opozicijo svobodi študentov. • Učitelj je subjekt učnega procesa, med tem ko so učenci bolj njegovi objekti. Zgornjim točkam dodaj alternative!

Ne preseneča, da bančniški koncept izobraževanja ljudi vidi kot prilagodljiva, vodljiva bitja. Bolj kot se študentje trudijo s shranjevanjem depozitov, ki so jim bili zaupani, manj bodo razvijali kritično zavest, ki bi izhajala iz njihovih intervencij v tem svetu, ki bi jih dali kot preoblikovalci tega sveta. Bolj ko v celoti prevzamejo pasivno vlogo, ki jim je bila naložena, bolj se trudijo preprosto le prilagoditi svetu takemu kot je in pa fragmentiranemu pogledu na realnost, ki jim je dan.

S tem z roko v roki gre tudi paternalistični aparat socialne aktivnosti, kjer zatirani dobijo ime » prejemnikov podpore « (welfare recipients). Obravnavani so kot posamezni socialni primeri, kot tisti, ki se odklanja od splošne konfiguracije » dobre «, organizirane in pravične družbe. Zatirani so razumljeni kot patološki element zdrave družbe, ki mora torej prilagoditi te » nesposobne, lene « ljudi svojim lastnim vzorcem, na način spreminjanja njihove mentalitete. Te marginalce naj se integrira, inkorporira, v zdravo družbo, ki so se ji odrekli. Primeri …

Resnica pa je drugačna (meni Freire), in sicer, da zatirani niso nobeni marginalci, niso ljudje, živeči » zunaj « družbe. Oni so vselej živeli znotraj družbene strukture, ki jih je naredila za » bitja za druge «. Rešitev ni v tem, da bi jih integrirali v sistem zatiranja, pač pa v tem, da bi spremenili to strukturo, tako da bi ti ljudje lahko postali » bitja sami zase «. Taka transformacija bi, seveda, zmanjšala namene zatiralcev.

• Komu torej služi bančna pedagogika – ki želi minimizirati ali sploh izničiti kreativno moč študentov in pospešiti njihovo lahkovernost? Vse to služi interesom » zatiralcev «, ki jim ni mar niti da bi se razkrinkalo, kako je svet sestavljen, kako stoji skupaj, niti ga ne želijo videti spremenjenega. • Zato » zatiralci « skorajda instinktivno reagirajo proti kakršnemukoli eksperimentu znotraj pedagogike, ki bi stimuliral kritične sposobnosti in se ne zadovoljil z le delnim predstavljanjem realnosti pač pa vselej težijo k povezovanju ene točke z drugo ter povezujejo probleme in vprašanja med seboj. • Prav zares, interes opresorjev leži v » spreminjanju zavesti « zatiranih, ne pa v spreminjanju situacije, ki zatirane zatira (S. de Beauvoir).