Parlamentarna demokracija v Jugoslaviji 1 Slovenci in Hrvati

Parlamentarna demokracija v Jugoslaviji

1. Slovenci in Hrvati so ob združitvi s Kraljevino Srbijo (1. 12. 1918) bili prepričani, da bodo soodločali o obliki ureditve države in imeli več pravic kot pod AO zmota o vsem odločajo Srbi

2. V beograjski ustavodajni skupščini so bili centralisti v večini in tako so 28. 6. 1921 sprejeli VIDOVDANSKO USTAVO, ki je uzakonila dedno nasledstvo Karađorđevičev, državni centralizem in unitarizem: Kralj Aleksander Karađorđević = državna ureditev, pri katerem je država vodena iz enega središča. = nasilno izenačevanje razlik, poenotenje zelo različnih kulturnih, gospodarskih in upravno-političnih razmer po posameznih pokrajinah. Ustava je sprejeta na dan svetega Vida, ki je obletnica bitke na Kosovu in atentata na avstrijskega prestolonaslednika v Sarajevu. 28. junij je srbski nacionalni praznik.

Centralizem proti avtonomizmu Šele konec novembra 1920 so izvedli volitve v ustavodajno skupščino, ki je nato pripravljala predloge za ustavo. Pogledi na prihodnjo ureditev kraljevine so bili zelo različni. Razvil se je spopad med centralisti, ki so zahtevali enotno južnoslovansko državo, v kateri vse državne zadeve izvajajo osrednji organi oblasti (kralj, vlada in skupščina), in avtonomisti, ki so želeli državo razdeliti na zgodovinske enote, ki bi imele določene avtonomne pristojnosti. Največja slovenska stranka Slovenska ljudska stranka je vse skozi v svojem programu zagovarjala avtonomizem, poleg njenih pa so med slovenskimi poslanci v ustavodajni skupščini tak koncept zagovarjali le še zastopniki Narodno socialistične stranke. SLS je pripravil tudi svoj koncept ustave, po katerem bi šest avtonomnih pokrajin (ena bi bila Slovenija) uživalo obsežno samoupravo, imelo nekatere zakonodajne pristojnosti, njihovi izvršni organi pa bi bili odgovorni osrednji vladi v Beogradu. Na Slovenskem je ta program dobil široko podporo. Sprejeta le z navadno večino Razprava je trajala pol leta in se na koncu obrnila v centralistično smer, ki so jo zagovarjale srbske stranke, vlada in dvor. 28. junija 1921 se je odvilo glasovanje, v katerem pa iz protesta nista sodelovali največja slovenska in hrvaška stranka ter komunisti. Ustava je bila potrjena s skromno navadno večino, čeprav je bila mednarodna praksa, da se temeljni državni dokument sprejme z dvotretjinsko večino. (. . . ) Vir: http: //www. rtvslo. si/slovenija/ustava-ki-je-slovence-oznacila-za-pleme/206330

Ustava je Slovencem, Hrvatom in Srbom odvzemala nacionalno individualnost in jih predstavljala kot izmišljeno jugoslovansko celoto. Drugih nacionalnih imen niti ni omenjala. Vir: http: //www. rtvslo. si/slovenija/ustavaki-je-slovence-oznacila-zapleme/206330

Iz Vidovdanske ustave: Člen 49 Kralj potrjuje in razglašuje zakone (. . . ) Kralj je vrhovni poveljnik vse vojaške sile. Člen 51 Kralj predstavlja državo v vseh njenih odnošajih s tujimi državami. Napoveduje vojno in sklepa mir (. . . ) Člen 52 Kralj sklicuje narodno skupščino na redno ali izredno zasedanje (. . . ) Kralj ima pravico razpustiti narodno skupščino.

Ta ustava je: - v državi priznala en jugoslovanski narod s tremi “plemeni” – Srbi, Hrvati, Slovenci (Makedonce in Črnogorce so imeli za Srbe!), - dala veliko oblast kralju, - centralizacija se izvede z novo teritorialno-upravno delitvijo državo razdelijo na 33 oblasti oz. okrožja, ki nimajo nič skupnega z narodnimi enotami, - Slovensko ozemlje je razdeljeno na ljubljansko in mariborsko oblast. Obe enoti sta podrejeni Beogradu.

V določenih pogledih je bila vidovdanska ustava za tisti čas napredna, saj je državljanom zagotavljala tradicionalne državljanske pravice, svobodo tiska, govora in združevanja, socialne pravice in agrarno reformo, čeprav so te določbe v glavnem ostale neuresničene.

Država je razdeljena na 33 oblasti

3. S sprejetjem vidovdanske ustave se začne obdobje parlamentarizma, ko državno politiko krojita dvor in vladne stranke. Najvplivnejša je bila srbska stranka NRS (Narodno radikalna stranka), ki jo je vodil Nikola Pašić: so za centralizem in unitarizem.

Nasproti NRS so bile avtonomistične stranke, ki so se zavzemale za večjo samostojnost jugoslovanskih narodov, zlasti v gospodarstvu, notranji politiki, zakonodaji, kulturi in šolstvu: - HSS (Hrvatska seljačka stranka) na HR, ki jo vodi Stjepan Radić, - SLS (Slovenska ljudska stranka) v SLO, ki jo vodi Anton Korošec, - JMO (Jugoslovanska muslimanska organizacija) v Bi. H, ki jo vodi Mehmed Spaha. Vse so proti centralizmu in za federalizem

dr. Anton Korošec Stjepan Radić Mehmed Spaha

Politične stranke na Slovenskem

4. Leta 1927 iz opozicije izstopi SLS, ki požre svoje obljube in se priključi centralistični vladi dr. A. Korošec postane minister in doseže manjši vpliv Bg. na lj. in mb. oblast.

5. Nasprotja med centralisti in federalisti so naraščala 1928 – na zasedanju skupščine v Beogradu član vladajoče NRS Puniša Račić začne streljati v parlamentu in smrtno rani političnega nasprotnika iz HSS Stjepana Radića.

Diktatura v tridesetih letih 1. Nacionalna in politična nasprotja v državi so se konec 20´ let zaostrila, zato kralj Aleksander 6. 1. 1929 izvede državni udar in razpusti parlament, ukine ustavo, prepove vse politične stranke in uvede osebno diktaturo – šestojanuarska diktatura: Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev od 28. junija 1921 se razveljavi. Vsi državni zakoni ostanejo v veljavi, dokler se po potrebi z Mojim ukazom ne ukinejo. Na isti način se bodo v bodoče ustvarjali tudi novi zakoni. Vir: Kraljevi manifest, objavljen 6. januarja 1929

- Kraljevino SHS preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo v kateri uradno živi le en jugoslovanski narod, - državo razdeli na 9 banovin, ki jih poimenuje po rekah: Dravska, Savska, Vrbaska, Donavska, Primorska, Drinska, Zetska, Moravska in Vardarska.

Namen diktature: ekstremni centralizem in unitarizem. odpor posameznih narodov 2. Leta 1931 kralj poskuša diktaturo prikriti tako, da uvede OKROIRANO (=vsiljeno)USTAVO: - navidezni parlamentarizem: dovoljene so zgolj tiste politične stranke, ki delujejo na celotnem državnem ozemlju (Jugoslovanska nacionalna stranka izvaja unitaristični pritisk; vanjo se vključijo člani slo. liberalne stranke, ki v poenotenju jugoslovanskega naroda vidijo večjo moč boja proti it. in nem. potujčevanju), - nasprotnike režima preganjajo, - kralj ima še vedno velika pooblastila.

Slo. izobraženci so proti kulturnemu poenotenju. Temu najbolj nasprotuje SLS, sčasoma tudi vse več liberalcev. Josip Vidmar: Kulturni problem slovenstva Knjiga govori o tem, da se slovenci ne smejo kulturno utopiti v jugoslovanstvu.

3. Oborožen odpor nasprotnikov režima (komunisti, hrvaški (=ustaši) in makedonski nacionalisti) 1934 – atentat na kralja Aleksandra v Marseillu. Video: https: //www. youtube. com/watch? v=v. K 0 p. I 6 bwj. R 4 https: //www. youtube. com/watch? v=u 5 gn 0 a. VWCOs

4. Kralja Aleksandra nasledi sin Peter II. Slednji je mladoleten, zato ga do polnoletnosti zastopa stric knez Pavle Karađorđević. Le-ta zaupa sestavo vlade srb. politiku Milanu Stojadinoviću izboljša gospodarsko stanje v državi, tako da navezuje stike s fašistično Italijo in nacistično Nemčijo. Petar II. Karađorđević Pavle Karađorđević Milan Stojadinović

5. Leto 1939: srbsko – hrvaško vprašanje: da bi pomirili notranja nesoglasja in okrepili obrambno moč države Srbi popustijo Hrvatom, ki želijo avtonomijo nastanek banovine Hrvaške, ki združi vse Hrvate v državi. Podobno naj bi preostanek države preoblikovali v srbsko in slovensko banovino, a je začetek 2. svetovne vojne prehitel uresničitev teh načrtov.

Iz katerih dveh banovin nastane Hrvaška banovina?