ODNOS KOT TEMELJNA VREDNOTA ZA IVLJENJE V SOITJU

ODNOS KOT TEMELJNA VREDNOTA ZA ŽIVLJENJE V SOŽITJU Z NARAVNIM IN DRUŽBENIM OKOLJEM TER POMEN PROGRAMA EKOVRTCA PRI OBLIKOVANJU ODNOSA DO NARAVE Dane Katalinič Mežica, 23. maj 2012

Kaj pogrešajo anketiranci v odnosih človeka do človeka?

Kaj anketiranci pogrešajo v odnosih človeka do narave?

Kaj anketiranci pogrešajo v odnosih človeka do živali?

Temeljni vzroki za neprimerne odnose človeka do narave

Predlogi za spremembo obstoječih odnosov do narave

Vloga in pomen ekovrtca pri oblikovanju odnosa do narave

ZAKLJUČKI • Medsebojni odnosi kot vrednota so v vsakodnevnem življenju močno pogrešani. • Svet vrednot je skromen. • Naloga staršev, vzgojiteljev in družbe je, da skrbno obravnavajo vprašanja odnosov kot vrednote za življenje v harmoniji z naravnim in družbenim okoljem.

• Otrokom omogočiti čustveno doživljanje narave v interakciji medsebojnega sožitja in medsebojno spoštljivih odnosov do človeka, žival in narave. • Vzgojni proces je povezan z vzgledom in dejanji staršev, vzgojiteljev, učiteljev in družbe. • Odsotnost katerega koli od navedenih dejavnikov v tej vzgojno –zgledni pedagoški verigi ruši temelje postavljenega.

• Podpirati programe društvenih organizacij za otroke in mladostnike, ki vnašajo načrtno in celostno okoljsko vzgojo od vrtca do srednje šole. Ena od takih organizacij je EKOŠOLA s programom za ekovrtce, predvsem zaradi vsebinskega vpliva na procesno spreminjanje celostne osebnosti otroka in s tem na njegov odnos do narave in posledično do človeka.