Nekega dne so se barve priele prepirati med

Nekega dne so se barve pričele prepirati med seboj. Vsaka je trdila, da je najpomembnejša. Da je najlepša in najboljša.

Zelena je dejala: » Jaz sem najpomembnejša barva med vsemi. Oznanjam življenje in upanje. Izbrana sem za travo, drevesa in vse zelenje, ki ga vidite na zemlji. Brez mene bi vse živali pomrle. Ozrite se naokrog in videle boste, da sem v večini. «

Modra je prekinila: » Vi mislite samo na zemljo, a pomislite tudi na nebo in morje. Saj je voda bistvo življenja, ki kroži od morja do oblakov. Nebo daje prostor, jasnost in mir. Brez mojega miru, vas ne bi bilo tu. «

Rumena se hihita: » Ve vse ste tako resne. Jaz prinašam smeh, radost in toplino na svet. Sonce je rumeno, luna je rumena in celo zvezde so rumene. Vsakič ko pogledaš sončnico, se cel svet začne smejati. Brez mene ne bi bilo veselja in ne zabave. «

Oranžna zatrobenta: » Jaz sem barva zdravja in moči. Res sem mogoče redka, a zelo koristna, ko služim človeškemu življenju. Nosim vse pomembne vitamine. Pomislite na korenje, buče, pomaranče, mango in papajo. Ne visim kar povsod, ampak ko napolnim nebo s sončnim zahodom ali vzhodom, je moja lepota tako vpijoča, da nihče sploh ne pomisli na druge barve. «

Rdeča ne more biti več tiho: » Jaz sem vladar vas vseh. Jaz sem kri – življenje je kri! Sem barva nevarnosti in poguma. Vedno sem se pripravljena boriti. Brez mene bi bila zemlja prazna kakor luna. Jaz sem barva strasti in ljubezni, rdeča roža, prelep poljski mak. «

Končno spregovori še indigo: » Pomislite name. Sem barva tišine. Težko me opazite, a brez mene vse postanete neznatne. Predstavljam misel in odsev, somrak in globoko vodo. Potrebujete me za razmerje in kontrast, za molitev in notranji mir. «

In tako so se barve prepirale, vpile ena čez drugo, katera je pomembnejša, lepša in boljša. Njihov klepet je postajal vse glasnejši. Naenkrat se zasliši močno grmenje in svetla strela se prikaže na nebu. Barve so se skrčile od strahu in se zbližale ena z drugo.

Sredi hrupnega grmenja je spregovoril dež: » Ve neumne barve! Prepirate se med seboj in vsaka želi prevladovati nad drugimi. Ali ne veste, da je vsaka ustvarjena z drugim razlogom, edinstvenim in drugačnim? Podajte si roke in pojdite vame.

Barve so naredile tako, kot jim je predlagal dež. Podale so si roke in se združile. Dež je nadaljeval: » Od sedaj naprej, kadar bo deževalo, se bo vsaka od vas raztegnila čez nebo v veličasten obok v znak, da lahko živite v miru. Mavrica je znak upanja za jutri « In tako se, kadarkoli dež umije svet, pojavi mavrica na nebu, ki nas opozori, da moramo ceniti eden drugega.