NAVADNI POLH Polh je nona ival Dan prespi

NAVADNI POLH

Polh je nočna žival. Dan prespi v kakšnem duplu ali skalni votlini. Podoben je majhni veverici, le da ima kožušček srebrno siv. Kot veverica ima tudi polh dolg košat rep, s katerim si pomaga, ko skače po vejah.

Zadržuje se večinoma v krošnjah, kjer obira razno semenje in plodove.

Naj bo žir, želod ali lešnik – vsega se loti z enakim tekom. Včasih si privošči tudi živalsko hrano. Po ptičjih gnezdih stika za mladiči, tudi jajca rad pije, posebno pa so mu všeč rjavi hrošči.

Če mu v gozdu zmanjka hrane, jo mahne s trebuhom za kruhom. Preseli se v sadovnjake in vinograde. Prenočišče si poišče na podstrešjih; tam pospravi kar je užitnega, za povrh pa ogloda, kar le ni pretrdo za njegove glodače.

Pri tako obilni hrani ni čudno, da se pošteno zredi. Ko se jeseni pripravi na zimsko spanje, tehta kar dvakrat več kot po navadi. Res je debel kot polh, saj mora čez zimo živeti zgolj od tolšče pod kožo

Ko jeseni zapihajo mrzle sape, se polhi odpravijo spat v drevesno duplo ali pod zemljo. Tam se zvijejo v klopčič in otrpnejo. Pravijo, da tako zvitega polha lahko vzameš v roko, ga zakotališ po bregu, pa se še zmeni ne. Zares spi kot polh.

Spomladi se prikaže ves shujšan in lačen za dva. Polšica povrže do deset golih in slepih mladičev. Ko mladiči malo zrastejo, se z odraslimi polhi preganjajo po drevju, vmes pa pridno jedo.