KUM ZASAVJE SLOVENIJA Nedelja skoraj brez oblaka 23

KUM ZASAVJE SLOVENIJA

Nedelja, skoraj brez oblaka, 23. januar, 2011, malo potem, ko je godovala sv. Neža, ki ima svoj dom tu, na 1220 m visokem Kumu, osamelcu nad dolinami, iz katerega se vidi skoraj vsa naša lepa Slovenija.

RAD IMAM ZASAVJE! Verjetno zato, ker sem v Trbovljah prvič v življenju videl sonček skozi okno v porodnišnici. Morda zato, ker je bil oče iz Svibna pri Jagnjenici… Morda zato, ker smo nekaj časa živeli v tistih ubogih knapovskih naseljih v Kisovcu in na Lokah… Pa tudi zato, ker me je oče, kadar ni bil v jami, na “štuporami” prenesel kilometre in so se mi tiste slike krajine takrat in pozneje, ko sem že sam korakal, za vedno vtisnile v spomin. O, pa imena krajev tudi. In ta zasavska govorica, dialekt… Imam ga v genih za vedno. Pravzaprav ne hodim tja na obisk. Domov hodim… In domov ne moreš imeti veliko… Sem pa vesel, kako je ta moj dom lep. Zato danes s ponosom odpiram vrata vanj tudi vam, za vas, prijatelji.

Naj bo lepo tudi vam, vsem, ki boste samo gledali pa kdaj vzeli pot pod noge po teh čudovitih hribih in dolinah. In če vam Narava na vaših poteh pokloni še tako lep dan, kot ga je nama, bo sreče na obeh straneh poln koš. O, kar naj pada ven s prepolnega koša… Sreče ni nikoli dovolj, mar ne?

Ne bom vstavljal zemljevida. Saj vsi veste, kje so knapovske Zagorje. Malo naprej za odcepom vanje, ob Savi, zavijemo ob smerokazu desno v hrib, za smer PODKUM. Lahko pa se peljemo do Trbovelj in tam zavijemo desno za Dobovec in Kum. Tokrat gremo po prvi poti skozi Šklendrovec, Podkum, Borovak in Mali Kum.

V Podkumu se nam malo pod slikovito cerkvijo na levi, prikaže Kum v vsej svoji podobi.

Potem nas pot pelje navzgor skozi Borovak, mimo cerkve, v Mali Kum. Parkiramo. Pa ne kjer koli. Domačini tu delajo, ko se mi potepamo. Vprašajmo jih in dovolili bodo.

O, kako prijetno de tole pomladno sonce v januarju. Nama, ko začenjava pot in mačkonu, ki počiva po naporni “ nočni izmeni”… Psa pa še ni domov… Ja, pomlad…!

Slikovit konec vasi Mali Kum. Potem nas skoraj do vrha Kuma objame gozd…

Prstov na roki zmanjka, ko preštevamo kapelice posvečene sv. Neži.

Pot med zalimi bukvami je dobro shojena. Tu ne manjka ljudi, ki ljubijo NARAVO.

O, kako lepo. Hvala ti nebo za tvojo modro kuliso in drevju za poslikavo…

Na prevalu, ko se naši pridruži desna pot po Ključevici, nas pričaka slikovita kapelica. Okna so polna ledenih rož in svetnik do popoldneva ne vidi mimoidočih.

Opazujem levo, desno in navzgor. Pa šele doma opazim v sredini na desni vesoljčka.

Veste, včasih je kakšna pot prekratka… Po taki poti bi hodil in hodil… več kot tričetrt ure.

Kljub sončku, drevesa ne odvržejo pražnje bele obleke. Nedelja je… Imajo prav!

Pravzaprav NIKOLI ne slikam krame, ki smo jo ljudje navlekli na hrib. Je že sama po sebi tako grda, da tam nima kaj iskati. Tale “stolpiček” me je pa premamil… Le še korak, in…

Ne poznam, občutka, ko zadeneš milijon na loteriji…Po moje je božanski… Ampak…, tale, ko sem stopil na rob in videl pol sveta, je bil lepši. O, kakšna nagrada, ker nisva ostala doma…! Kaj, nedelja…PRAZNIK!

Na vrhu nas poleg sanjskega razgleda pričakata dva doma. Planinski in Dom sv. Neže.

Podružnična cerkev sv. Neže stoji na 1220 m nad morjem. Do leta 1961 ji je na sosednjem griču delala družbo še ena, posvečena sv. Joštu, stara skoraj 400 let, ki jo je zmešana rdeča oblast podrla in danes “krasi” grič kovinsko skrpucalo, preko katerega dobimo signal za najbolj nepotrebno kramo v naših družinah - “nujno zlo – TELEVIZIJO”. Pod njo v dolinici stoji kapela sv. Jošta, kjer se je v Valvazorjevih časih zbralo na romarskih shodih tudi do 50 000 ljudi. Dolina in kapela tudi danes služita tem namenom. No, pa še za parkirišče invalidom, ki jim je tako, hvala bogu, z lahkoto dano priti na razgledni Kum in pa tistim lenuhom, ki se jim ne da več hoditi peš in bi radi vsem planincem in romarjem pokazali, koliko so dali za tisto “tono zloščenega pleha”. Ubogi na pameti…! V cerkvi sv. Neže so trije oltarji. Kamnita prižnica nosi letnico 1642. Župnik J. Arihar je davno cerkev podaljšal, župnik Fr. Šrajber, pa cerkvi dodal še en večji zvonik, kajti stari je bil premajhen za velike zvonove, ki so bolj glasno oznanjali ubogim ljudem turške pohode. Bedarije prve sv. vojne so ukradle bronaste zvonove, železne, pa je leta 1925 na strm Kum privleklo na vozu 18 parov volov.

Tisto o invalidih in o lenuhih brez pameti, sem mislil resno. Peljite svoje domače ali prijatelje, ki so jim pošle moči, do vrha. To ne bo greh. Greh je, da jih ne peljete. Veste, ta dan jim bo za vse življenje ostal v lepem spominu. Pa vi tudi. In to šteje! Kako malo je včasih potrebno, da komu polepšaš dan… No, več dni…!

Planinski dom pod cerkvijo. Tu so nahrbtniki in malice nepotrebni. Preveč dobro kuhajo!

Cerkev sv. Neže. Na novo prekrita bo krasila vrh še za zanamce…

Tisti “ ta hudi” hribovci se bodo kislo nasmehnili ob tejle višini na tabli. Veste, saj ni važno kam greš, važno je, - DA GREŠ! In nebesa v NARAVI nimajo meja…

Da… NEBESA V NARAVI…! Na levi so Julijske Alpe s Triglavom, na sredi so Kamniško – Savinjske Alpe, naprej je Raduha, pa Peca, Uršlja gora, zadaj pa Koralpe, Pohorje. V dolini je Zasavje in nad njim Čemšeniška planina, Svete Gore…

Kočna, Grintovec, Štruca, Skuta… Spodaj pa planota najlepše in najbolj ohranjene planine v vsej Evropi- Velike planine. Jo bomo kdaj znali prodajati turistom, kot to znajo in delajo vsi narodi v Evropi…? Danes, 24. jan. 2011, je v Delu vest, da bodo na njej naredili velik planinski botanični vrt…Bravo!!!

Spredaj sončni obronki Pohorja, spodaj za njim Koroška, za njim Golica / Koralpe, z najvišjim vrhom Golica, 2140 m.

Na ravnem, pred “turškim zvonikom”, je plošča z vsemi pozicijami, ki so vidne s Kuma. Planinci jo s pridom uporabljajo v takem razglednem vremenu…Tu fotoaparati spravljajo v svoja nedrja spomine za nas. Za tiste, hude dni…Bog daj, da ne bi nikoli prišli…!

GREMO DRUGAM En stric je bil knap in drugi stric knap in oče je hodil v jamo garat, v tisti, pod zemljo pekel… Je vsakič objel mene, brata in mamo in takrat se mi je zdelo, da jaz ne bom knap, da bom, kar pač bom, le ne za v jamo. Začela je lesti v tla naša vas, ko se je cerkev kar sama podrla, je v meni še zadnja ideja umrla, o tem, da bi jaz, kdaj bil knap. In ko so prinesli mrtve iz jame, je rekel moj oče: ” Ne, to ni zame, gremo drugam, pa vseeno kam…!” Ljubil je SONCE, zeleno NARAVO, bal se je zame, za brata in mamo in ni bil za v jamo, ne, ni šel več v jamo…!

No, to je vse, kar je na Kumu. Le tisto kovinsko strašilo sem skril zadaj za zvonik…

Nekaj ljudi je še v cerkvi. Pesem preplavi vse kotičke pod obokom cerkve. In to kakšna pesem… Pa ne, da tisti zbori v Cankarjevem domu v Ljubljani pojejo slabo…Tu je v pesmi – duša…

Sv. Neža…. Vse najboljše za tvoj god, ki si ga imela med tednom!

Takrat, ko sto romarjev napolni hladno neogrevano cerkev, se v njej nabere vlage, da… Ko se potepam drugje, so tudi cerkve zaradi barab, ki kradejo, zaprte. Ampak, ena vrata imajo kovinsko mrežo, skozi katero se prostor zrači in se vidi v notranjost. . . Tudi dom Sv. Neže ima na zahodni strani pod korom kovinska vrata, ki pa so vedno zaprta. Škoda!

Vzhodna stran… Pogled na Radeče, Sevnico, Kozjansko, Dolenjsko…

Južno, je v dolini pod nami Svibno, poleg pa Pristava s cerkvijo sv. Janeza.

V planinski koči so nama ponudili nedeljsko kosilo. Za majhno ceno. Pa sva raje izbrala tole BUJTO REPO, s kašo, dišečo in okusno klobaso in puhastim kruhom. In našim vinom! Za povrhu pa jabolčni zavitek. Je vendar nedelja. Za 14 evrov, za dva. Hvala. Prideva še!!!

Na tak, razgledni dan, si na Kumu nagrajen z vsem, kar piše tu na tabli. Ni slabo, kaj?

Od mize sva jo mahnila nazaj na rob. Raduha ni imele več čepice. Čemšeniška pa že prej ne.

Ojstrica na levi, Veliki vrh poleg, pa Dleskovška planota, spodaj pa Menina planina…

Edini spomin na obe cerkvi je shranjen na kapeli sv. Jošta… Za spomin in v opomin…!

Nasvidenje, Kum. Pa ne za dolgo. Ko sonce stopi tole belo rjuho in bodo zacveteli telohi, pa resje in bo čemaž postlal zeleno preprogo med bukvami, pa trobentice, vijolice, svišči, jetrniki, pljučnik, zvončki in kronice, se spet vidimo. Mogoče že prej. Zakaj pa ne? Na tako gosposki hrib s takim razgledom in le tričetrt ure dolgo potjo, se menda splača iti večkrat. Ne večkrat. Mnogokrat! Po zdravje in razgled!

PRAVA POT Travnik… Pot položna proti gozdu, za ozadje temne smreke in pred mano, kot da sanjam, kakor sneg bel – bele breze, pa ne nekaj, brez števila! Drug za drugim bela debla na pohodu, kot vojaki in pahljača pik zelenih, pest pomladi, na vsaki. Da ti dih, oko zastane, ko zagledaš tak motiv, roka čopič sama vzame, zlijejo se skupaj barve… Če bi drugo pot izbral, bi vse to - zgrešil!

Žarki sonca stresajo s krošenj sneg in s tisoč plesočimi kristali zaljšajo lepo pot nazaj…

V vasi sva, nazaj. Ob novozgrajeni hiši je našla prostor tale stara kapelica s sv. Nežo. Tako domače mi je delovala, kot stara kmečka izba z bohkovim kotom in jaslicami…

Mačkoni so se prebudili in se zbirajo za “ nočno izmeno…”O, bo kmalu pomlad…!

Sonce na večer riše dolge sence in zadnji žarki objemajo in božajo pokrajino. Še nekaj minut in sv. Janez na Pristavi se bo zavil v noč in mraz…

Zapuščava vas Mali Kum. Tu, višje, bo sonce še dolgo gost. Zadaj se vidi južno pobočje Kuma in prečna smer poti desno iz vasi na preval in potem na vrh.

Svibno… Ostrovrharji so nekoč naredili mogočno utrdbo na levem hribu, ki jo je zase že davno vzel čas. Spodaj je pod strmino na preval položena vas s cerkvijo sv. Križa.

Cerkev sv. Uršule na Borovaku levo ob poti. . .

Podkum…Nekaj hiš je spodaj na platoju, ostalo je zbrano skupaj na hribčku.

Sence dreves so ozaljšale sliko, mozaik molitve na fasadi cerkve…

Še zadnji pogled na Kum, ki počasi tone v temne sence noči…Bela krpica na sredini skrajno desno, je izhodišče za današnjo pot po strmini in robu do vrha.

Pravzaprav povsod obiščem pokopališča. Mnogo povedo o navadah in priimkih ljudi, ki tam žive.

Sence premagujejo sonce. Jutri bo nov, lep dan. Daj, Bog, daj bo ta, jutri - lep dan za vse.

Zaustavim se… Sonček mi je pokazal tale propadajoči pod. Pod, na katerega je bil nekoč nek gospodar tako ponosen, ko mu ga je mojster tesar ljudsko ”baročno scimpral skupaj”.

In če je bil tisti gospodar nekoč ponosen na gornji pod, moramo mi SLOVENCI, vsaj malo biti ponosni na te bisere, kozolce, ki jih imamo samo mi na tej okrogli zemlji. Tu, v okolici Kuma, jih je nekaj, ki bi MORALI ostati za vnuke in za zanamce. V ponos!

Ni prav… Res ni prav, kar delamo z našo stavbno, pa še kakšno dediščino. Ni vse za v plastično kanto, kar je od včeraj. Brez korenin bomo postali tnala , ki jih bodo drugi valjali na okoli. Tnala… Čudna in kruta beseda, pa vendar vsak dan bolj umestna in resnična…Dobro jutro, Slovenci! Če razmišljate iti na Kum ali ne, potem naj vam bo v tolažbo, da se Kumu pravi tudi Zasavski Triglav. To pa je nekaj, mar ne? Če že ne morete iti peš slabo uro po južni strani, se peljite po severni. In če ste zdravi, ne do vrha. Naj ostane tisto parkirišče pri kapeli prostor za tiste, ki so obnemogli kjerkoli na telesu. Le v GLAVI NE!!! Besedilo in fotografije Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano. Glasbena podlaga mojster na citrah Tomaž Plahutnik Narejeno dva dni po sv. Neži, v januarju 2011 janez. medvesek@gmail. com