KOZJANSKA DOMAIJA DOBJE PRI PLANINI REPU in RAVNO

KOZJANSKA DOMAČIJA DOBJE PRI PLANINI – REPUŠ in RAVNO 13 SLOVENIJA

Kakšno leto nazaj je bilo na jesen, ko so moji koledarji s slikami že krasili domove. Pa je prišla pošta s Kozjanskega: ” Vsako leto dobim vaš koledar, pa letos v njem ni nobenega motiva s Kozjanskega. Pridite še kaj k nam. Vam pokaževa z možem toliko lepega v naših krajih… Martina!” In sem se zamislil po vseh tistih brezštevilnih potepanjih po Kozjanskem, kaj nama onadva sploh še lahko novega pokažeta. In to me je glodalo do naslednje pomladi, ko sva prebila z ženo nekaj lepih dni v Termah Podčetrtek, se več potepala po Kozjanskem, kot po bazenih in na lepo nedeljo, ko sva zaključila bivanje tam, zavila še spotoma v Gorico pri Slivnici k Martini. “Sta že bila na Babni gori? Sta bila na gradu Žusem, pa v vasi? Sta že bila na naši Kozjanski domačiji, pa v…” Kaj sem hotel, priznal sem, da mi je skoraj vse našteto neznano. Pa sem mislil, da poznam Kozjansko… mislil…! In smo šli…! Vam že kar naprej priznam, da me je v tistih nekaj urah potepa - kar nekajkrat “vrglo po tleh” od presenečanja. Zakaj? Poglejte!

Babna gora… Sv. Ana… Si lahko zamisliš v tej naši lepi domovini lepši motiv? Vedno sem ta griček gledal od daleč, danes pa…Bravo, Martina in Jože, tole je bil zadetek v polno!

Vseeno s katere strani pogledaš, je to pravljičen motiv. Naš, slovenski!

Mežnarija, krita s slamo in pogled skozi malo okence vanjo.

“ Jože…, malo ustavite, tisto lepo hiško bi rad poslikal. Kaj takega lahko najdem malo kje. Tu na Kozjanskem še…”

Pot nas je vodila tudi do razvalin gradu Žusem, ki se je sončil v popoldanskem soncu.

Ni veliko ostalo od gradu. Pa vseeno škoda, ko vse nezaščiteno propada. To je naša, slovenska zgodovina. Kruta in obenem zanimiva. Vsekakor pa za ohranit, ne za uničit.

Grozdje… Črn in bel kruh Kozjanskega. Nebesa in pekel obenem za ljudi, ki so znali z njim trezni delati.

Koliko lepih stvari se najde za vsakogar, le če hodi po svetu z odprtimi očmi.

LAHKO POZABIŠ Lahko pozabiš številke, datume, formule, vse kar si se naučil. Ne moreš pa pozabiti LEPIH SPOMINOV, lepih trenutkov, sreče, pa če tudi bi jih rad pozabil. Kajti tisto -LEPOni zapisano v spominu, ampak je za vselej spravljeno globoko v tebi, tam, kamor ne moreš poseči - V DUŠI!

Uživali smo v razgledih na pol Kozjanskega. Do Sv. Eme je segal pogled, Hrvaške, Donačke gore, Boča, še posebej pa do Tinske gore…

O, v enem kolažu bom obdelal vse te bisere na prelepem Kozjanskem. Sv. Marija in Sv. Ana na Tinski gori.

Lep potep je tudi ob slikovitem Slivniškem jezeru. Tu kar mrgoli lepih izzivov za lep dan.

Z 20. kratnim zoomom sem z Babne gore posnel ta motiv. Potem sem ga nek dan šel iskat in ga tudi našel.

Lastnik me je sicer grdo gledal, ko sem fotografiral ta biser. “ Boste dali kaj zraven, da ga popravim? S plačo še živeti ne zmorem in vzdrževati kmetije…” Vem, vem ubogi človek, da komaj zmoreš in da vseeno skrbiš, da ta biser ne bo propadel. Naj vzame vrag državo, ki ima denar za bedarije, letalo za oblast, bebasta orožja, noče pa videti tatov, ki ji sredi belega dne kradejo, kar je še v prazni vreči ostalo. In NE ceni svoje zgodovine…

O, ni bilo samo tu hudo v zgodovini, na Kozjanskem. Tile križi in stotine cerkva imajo povsod svojo zgodovino!

IN KAKO PRITI DO KOZJANSKE DOMAČIJE? Za oddaljene: na AC Ljubljana- Maribor desno na odcepu v Dramljah, skozi Šentjur, v ČRNOLICI desno za Planino pri Sevnici in v Dobjem pri Planini levo. Tam pa sledimo oznakam. Atlas Slovenije, str. 109 - 3 A skrajno desno- Repuš. Z glavne ceste, ki vodi iz Planine pri Sevnici proti Šentjurju, smo v Dobju pri Planini zavili v vas, se malo dvignili, peljali skozi gozdiček do razcepa, kjer ličen smerokaz pokrit s slamo kaže smer poti do Kozjanske domačije. Približno 2 km z glavne ceste.

Kako slikovit trg je tale Dobje pri Planini!

Malo naprej po cesti pa je odcep desno. Še nekaj sto metrov in prispemo.

Tam pa nas je že na lepem urejenem parkirišču počakal “ naš ta mlad”, je rekla gospa Martina. Pa je bilo kaj videti. Le škoda, da je dan počasi ugašal. Škoda in ne, kajti kmalu sva potep ponovila in videla še več.

Nikoli ne delam reklam v mojih kolažih. In to, kar pišem in boste videli v nadaljevanju NI REKLAMA. Je prikaz, kaj vse zmore narediti en človek, če hoče. Bojan Guček je podedoval to staro ubogo hiško od “treh tet”, ki so do zadnjega živele v njej. Poleg te hiše je le lučaj stran še ena podobna, še starejša hiša. In se je Bojan zamislil. Obe sta propadali. Kaj storiti? Narediti čudež in vse peljati naprej ali glavo vtakniti v pesek in od sramote, kot se to dela pri nas, počakati, da vse vrag vzame, saj ponavadi “ tisto staro” tako ni nič vredno. Jutro je bilo pametnejše od večera in takrat se je utrnila ideja. Narediti muzej na prostem. Ampak ŽIV muzej, ne le na kup zložene trame, pokrite s slamo in poleg informacijska tabla s telefonom, na katerega se tako nihče ne javi. Zavihal je rokave, pa ne sam, vzel telefon v roke in nastali sta vsaj v začetku dve lepi obnovljeni še vedno originalno stari kozjanski domačiji. Dva pravljična doma, no vsaj za nas, prišleke. Zanimivo je, da sta narazen le lučaj in sta prva, starejša iz l. 1830, v vasi Repuš in druga v vasi Ravno. In obe nosita srečno številko 13. Da, srečno! Če bi nosili nesrečno, jih že davno ne bi bilo. V letih 1998 do 2000 je potekala obnova. Manjša je bila lepo obnovljena, večja, hiša sester pa najprej razstavljena, v hrib je bila skopana velika luknja, narejeni novi zdravi temelji, na vse to pa vse nazaj skrbno zloženo. Zdaj vsakič, ko se potepava po teh koncih vidim kaj novega. Najprej urejeno parkirišče za avte in avtobuse, manjša “hiška za spravilo orodja ali povrtnin pod hišo, lani je bil dodan lep kozolec, kjer se zdaj dogaja vse mogoče, letos čebelnjak, sledili bodo še objekti, ki sodijo v sklop domačije…In iz dveh hišic bo nastala mala vas. No, dve vasici, ki pa sta le na zemljevidu deljeni med seboj.

“Ker je malo časa, gremo najprej v gornjo hiško! Pr Šafarju se reče, v Repušu 13”, je dejal Bojan. In smo šli.

Vsi tisti, ki imamo v “emšu” še prejšnje tisočletje in stoletje, pridemo v tako izbo kot domov. No veliko izmed nas. Kuhinja moje stare mame je imela podobno podobo. Nepozabno. Daš si jo za vedno v dušo in tam ostane. O, kruti, pa vendar tako lepi časi, vsaj v spominih.

O, ti zaigra srce in duša, ko stopiš v tako izbo. Mislim, da jo imamo vsi v genih. Kako mrtvo, odbijajoče in hladno delujejo včasih zdaj ti moderni prostori. Ko pa vstopiš v tako hiško, te pa vzame v naročje kot mama malo dete.

O, se malo zamisliš… Koliko nepotrebne krame, ki so nam jo naivnim - vrinili bistri trgovci, valja po naših spalnicah. Tu pa so le trije predmeti- postelja, miza in omara. No, pa pručka. Opa…, kje je pa kahla?

Dan je počasi ugašal, ko smo jo mahnili nekaj korakov niže “ v spodnjo vas” Ravno, na številko 13. ” Pr dekletih” se je reklo po domače. Kar tri ženice so iz deklet postale velike tete, gospe in naprej ostarele. Ime pa je ostalo. O, pa hiša tudi. In potem Bojan prične dolgo zgodbo o razstavljanju hiše, izkopu, gradnji temeljev, obnovi, sestavljanju nazaj, oživitvi, pa tudi delni predelavi, ampak vse v okviru dovoljenega.

Na daleč je vse kot bi prišel sem v prejšnjem stoletju.

Tu je izba za pikico “modernejša”. Tudi večja. Pa oprema v ostalih prostorih tudi. Kar se je dalo, so ohranili od tet, ki so to vsak dan uporabljale.

TETIN MOLEK Je ležal v škatli na dnu čisto skrit v mehkem, zmečkanem papirju zavit. Čez petdeset kroglic in križa dva, verižica tanka od rok zglajena. Ustne so njene vsakič žebrale molitve in želje, hvalile, prosile, da bi želje se njene vsaj male izpolnile in prsti so nizali druga za drugo na moleku kroglice male… Odšla je v čas v molitvi za nas, ki bomo, kar njeno je dali na sito, vzeli kar vredno je, zavrgli veliko. V papirju naj molek bo dalje zavit, morda ga bo našel kdo iščoč rdečo nit, smisel življenja, svetlobo noči. Morda mu bo lučka - edina v temi? !

Tudi tu nobene novodobne krame, nobenega televizorja, telefona, digitalne ure in ostalih mučilnih naprav, s katerimi naj bi si sicer olajšali življenje, pa si ga samo zakompliciramo in popestrimo (aja, pa računalnika tudi ne)

Del hiše je samo prekrit in tu se da v miru zunaj posedeti, uživati v pogledu na del Kozjanskega, kramljati, o, še marsikaj…Pa o tem pozneje!

“ No, tu pa smo si privoščili malo razkošja…”, naju predrami iz šoka Bojan, ko se dvignemo na podstreho – mansarda- menda v današnjem jeziku. O, madonca… Oko tava po podstrehi in sledi Bojanovi razlagi. “Streha in slama sta ostali vidni. Naj kar pade kakšna slama na posteljo, se še lepše spi. Tu poleg je masažna kad…

Potem stopi do takih “kremenčkovih vrat”, jih odpre in prikaže se kopalnica, stranišče… “ Čakaj, to si naredil zase, za družino. . ? ”, kar bruhajo vprašanja iz mene. “ Zase in za druge, ki bi si zaželeli drugačnih počitnic. Počitnic v pravi stari KOZJANSKI HIŠI, pa vseeno z vsem modernim razkošjem. . !” “ Že, že, kaj pa hrana? Kuhajo sami spodaj v kuhinji? ” Pa sem dobil odgovor čez nekaj trenutkov, ko smo prišli s podstrehe po lesenem balkonu in stopnicah v klet.

Bojan je odriglal lesen zatič na majhnih, no skoraj premajhnih vratih, ki so bile dovolj velike za vse tri tete, za nas, s temi modernimi krmili nabuhnjene velikane pa skoraj premajhne. Odprl je vrata in…

Ja, se zgodi. Če me že podstreha “ni vrgla po tleh”, me je pa tale “kevder”. Haloooooo…! Jaz sem mislil, da bo to neka mala štalca, z lesenimi jaslimi na steni, pa kakšen štedilniček na enem stolu za goste… Zdaj sem razumel zakaj so delali izkop, razstavljali in sestavljali staro hiško… “ Tu lahko oskrbimo avtobus ljudi. Pa tudi več, če jih več pride. Siti, napiti in srečni bodo odhajali od nas, če bodo le prišli sem. Nudimo vse vrste hrano in pijačo. Pa še tisti “cimer” tam zgoraj za manjšo družbo…”

In sem šel brati, kaj nudijo. Grabenvaler, cvyčuna, kačja slina, pršjača, hrtyšuna, janešpeglni, pečijene fafle, mlinčov štrukli…Ne, nič se vam ni pokvaril računalnik… Prav ste prebrali. O, ti vrag… kaj vse obstaja za jesti na tem svetu. Mi bi pa le “ dunajske šnicelne in čips pa poleg žajfasto kokakolo…” No, nekaj od tega sva že poskusila, pa ne da ni dobro, le tako komplicirano in čudno ni, kot piše. Imena pa imajo seveda svoja- kozjanska!

V dokaz vam prilagam tole “pršnjačo”. Res samo za nas čudno ime za nebeško dober kruh, ki nama ga je tisti prvi večer v dar poklonil Bojan. Ti da v tem krutem, revnem Kozjanskem svetu lahko kdo kaj več, kot kruh, dober kruh - še za domov…? Hvala Bojan! Poznam Kozjansko in ga zato spoštujem! Da, zato vem, kaj še danes pomeni na Kozjanskem cel hlebec kruha. VEM. Ker sem bil tudi sam kdaj lačen. Ampak potem, pozneje, ko sem delal pri “bogatih”, nikoli pa NE na Kozjanskem. Tu žive LJUDJE, pisano z veliko!

“ Čudno je bilo tu v kleti. Nisem vedel, kako naj rešim ta prehod iz enega prostora v drugega. Pa mi je nekdo rekel, naj kar tako pustim!”, je razlagal Bojan, pa tudi če ne bi. Prostor ima dušo, tak kot je. Braaavo!

Tu je tudi kotiček za otroke, za kaj napisat, samo pokramljat, prečitat…

Vhod hiše krasi za Kozjansko tako značilna bela omela…

Tik pod hišo je še s slamo pokrit napol kozolček in pa prostor za delo, odlaganje…

No, niste še videli vsega. Ogromno je še presenečenj v hiši in vabim vas, da si jo sami ogledate. Obe hiški. Tu bi pravzaprav zdajle lahko napisal; ” Naj vam bo lepo in vse dobro in srečno na vaših potepih”, pa šele začenjam zgodbo. Omenil sem živ muzej. Res je. Skozi vse leto se tu nekaj dogaja. Zato sem razmišljal, kdaj naredim kolaž o tem biseru. Ker pa je višek dogajanja prav v tednu, ki je pred nami, od 22. do 28. avgusta, ko je tu TEDEN STARIH OBRTI IN OBIČAJEV, sem sklenil, da ga naredim in pošljem danes. Nekaj dni prej. Nama z ženo je že bilo lepo. Zelo lepo, zato se vračava sem in zato to veselje posredujem tudi vam. Naj bo lepo še vam. V dokaz pa, da je že bilo mnogim lepo, pa vam v tem drugem delu kolaža pokažem to dogajanje, nekaj na mojih slikah, nekaj na slikah Bojanovih prijateljev, ki so to dovolili, to zanimivo etnološko prireditev, ki je iz leta v leto drugačna, pa vedno bolj lepa in vse bolj obiskana.

Bi radi videli, kako se iz lesa naredi kopa, se obleče v seno, prekrije s potlačeno zemljo, se zakuri, gori in ko ugasne, razdere in oddvoji oglje od ostalega? Že v ponedeljek 22. avg. se bo začelo in gorela bo do sobote.

Koliko truda in pazljivosti je potrebno, da na koncu dobimo iz lesa črno oglje.

Težko je v nekaj slikah opisati dogajanje v vsem tednu. V torek, 23. avg. se bo dogajalo pletenje iz šibja, opletanje piskra, spoznavanje čebel in pridelkov na novem čebelnjaku, žganjekuha, pečenje koruze, krompirja. K hiši pride nova krava, kozi, nekaj zajcev in kokoši…

V sredo, 24. avg. bo OTROŠKI DAN. Bi radi videli, kako se da vsaj en dan preživeti brez interneta, TV ja, radia? Pripeljite otroke in dobili boste sto idej. Od plesa dveh skupin, pastirskih iger, igre zaigrane v živo na pašniku, delavnic za otroke, igre z živalmi…

V četrtek, 25. 8. bo GOSPODINJSKI DAN. Ogled peke, molža, pridelave izdelkov iz mleka, čevljar, ki vam lahko popravi pošvedrane čevlje, šivanje…če ste doma brez lepega predpasnika, ga boste lahko odnesli domov…

V petek, 26. 8. bo ob 16. 30 gledališka igra Folk. društva Sv. Štefan OHCET NA STAR NAČIN. Bi se radi nasmejali, ob prikazu, kako je včasih ženin prišel po nevesto, kako sta se po starem vzela, pa kaj so si imeli povedati ob polnih mizah na svatbi. Če bo deževno, bo ogled v kulturnem domu Dobje. Pa tudi pri hiši ne bo dolgčas.

Sobota, 27. 8 bo dan za KMEČKA OPRAVILA. Košnja, sušenje, pospravljanje sena na vozove, žaganje lesa, tesanje, mlačev žita. Odprta bo mini tržnica s pravimi in zdravimi izdelki, šuštar bo ta dan zadnjič popravljal, pa tudi gasilci bodo pokazali, kako se je gasilo na star način. Razdrli- “šterali” bodo kopo, in ko bo ugasnil dan, bodo hiški in okolico napolnili veseli zvoki ansambla Polet in gostij večera Veselih Štajerk.

Nedelja, 28. avg. pa bo namenjen pohodu v spomin razbojnika Guzaja. Iz smeri Prevorja, Planine, Šentjurja in zaključek na Kozjanski domačiji. Hrano obljubljajo, pa živahno glasbo tudi. Vse dejavnosti vsak dan so brez vstopnine, le v petek je gledališka igra plačljiva. Fotografije so simbolične iz preteklih let. Hotel sem le prikazati, kaj se vse lahko dogodi v enem živem muzeju skozi ves teden. Če koga kaj zanima, prilagam še telefon g. Bojana Gučka – 041/ 340 619. Vsako leto se to dogaja v tem času. Tudi če letos ne utegnete, ste vabljeni drugič.

KRESNIČKI Dve majhni kresnički, dve majceni lučki sta na večer, ko je tema objela zemljo, prišli tja na vrata, na steklo prozorno, se usedli in gledali v sobo. Po kaj sta prišli in zakaj sta pristali, da videli bi, verjetno kaj delam ali pa, da bi se pokazali v vsej svoji lepoti. Sta tam le kramljali…? Za tem sta odšli, pomežiknili v noč in nekje proti jutru v travi zaspali. Dve majhni kresnički, dva majceni lučki, dve - dušici mali.

Vsak dan noč prekrije KOZJANSKI HIŠI. In vsako jutro se prebudita v novo življenje. O, vem, lahko se ne bi!!!

Lahko bi bil ta kolaž popolnoma drugačen. Poln bi bil takih motivov, ki jih je prav na Kozjanskem lahko najti.

Upam, da zdaj vsi razumete, da s tem kolažem nisem delal reklame. Naredil sem ga v zahvalo Bojanu, ki je spoznal, da tudi zgodovina nekaj šteje. Da MORAMO vnukom ohraniti nekaj hiš, da bodo videli, kako in kje smo včasih živeli. Naredil sem ga v zahvalo človeku, ki od prvega dne, ko je videl hiški, ve kaj hoče. In če veš in imaš voljo, potem si buldožer, ki pride povsod. So zidovi, ki težko padejo, je kriza, ki pesti vse, so časi, ki niso naklonjeni ohranjanju starin in preteklosti, pa vendar je nastalo in ostalo nam in zanamcem, kar sicer ne bi. In še nastaja. V zadnjem pogovoru po telefonu, je kar prekipeval od idej, kaj bo še postoril, dopolnil, polepšal, izboljšal. Ali ni to čudno, da smo na tem svetu tako različni ljudje. Eni, ki vidijo v največjem soncu samo temo in drugi, ki v vsaki temi vidijo eno svetlo zvezdo in lučko, ki jim v naprej kaže pot. O, da bi bilo več takih. Hvala ti, Bojan! Pa g. Martini tudi. Zdaj vem, da kljub nepreštetim potepom po Kozjanskem še nisem vsega videl. Kaj, vsega? ! Le skozi majhno okence sem pogledal na Kozjansko. Veselim se novih potepov. Boste šli z menoj, po moji poti? Ne bo vam nikoli dolg čas. Saj res, kaj pa je to dolgčas…Mar ne, Bojan? !

Vesel sem, da sem končal to zgodbo. Vesel, da sem se po svoje zahvalil človeku, ki mu zahvala tudi sodi. Vesel, da bo morda še kdo, ki okleva zavrtel Bojanov telefon – 041/ 340 619 in ga vprašal, kako naj on reši našo dediščino ali naredi kaj podobnega s svojim problemom. Kajti Bojan je tudi drugače pravi naslov za take stvari. Za strokovno popravilo starih hiš, ohranjanje dediščine, prekrivanje streh s slamo, svetovanje… itd… Vesel sem, da so mi dovolili Nataša MÜLER, Tamara VOLASKO in Peter ŠKRLEP v kolažu uporabiti svoje slike, ki jih sam nisem uspel posneti, oni pa so jih imeli. In na koncu vesel, da vam vsem povem, da sta spet dva bisera, dve kresnički, dve lepi hiši več na ogrlici naše lepe SLOVENIJE. Besedilo in preostale fotografije…. Janez Medvešek Narejeno vročega 19. avgusta 2011 Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO Glasba – DUHOVO - je delo učencev na citrah pri g. Vidi Učakar janez. medvesek@gmail. com