EKSPRESIONIZEM ZNAILNOSTI Umetniki se med prvimi odzovejo na

EKSPRESIONIZEM - ZNAČILNOSTI Umetniki se med prvimi odzovejo na stiske človeka. Literarna smer, ki je nastala kot posledica stiske zaradi grozeče 1. svetovne vojne, se imenuje ekspresionizem. Izraz ekspresija je prevzet iz francoščine in pomeni iztis. Tako si ekspresionizem lahko predstavljamo kot umetnikov iztis bolečine, razočaranja nad človeštvom in groze zaradi koristoljubja. Dela in sporočila ekspresionistov izražajo: 1. Razočaranje nad človekom kot nemoralnim bitjem, ki zaradi lakomnosti in koristi tudi ubije drugega človeka, ne zaradi borbe za obstoj, zaradi hrane, temveč iz požrešnosti. Zato prepoznamo zahtevo po Novem, boljšem Človeku, ki bo human – človeški, sočuten in nesebičen.

Želja po novem evropskem človeku

KAJ IZRAŽAJO EKSPRESIONISTI? 2. Prepoznamo krike, vzklike, razbolelo notranjost ranjenega človeka, ki trpi zaradi kaosa – nereda in zmede na svetu.

VIZIJE O NOVEM SVETU Umetniki nam svoja občutja kažejo s pomočjo videnja ali vizij. Gre za predstave o prihodnosti, ki izražajo nelagodnost, temačnost, smrt, osamljenost in stisko človeštva. Pogosto je poigravanje z barvami, tudi v besedni umetnosti dobijo barve in metafore pogosto simbolni pomen, ki ne ustreza nujno običajnemu povezovanju barv z nekim občutjem. Pogoste so zveze nenavadnih besed, ki jih ne pričakujemo skupaj. Na primer: vroče morje, lepa bo smrt Rešitev vidijo umetniki v revoluciji, torej v spremembi družbenih razmer, pri Bogu ali pa kar v kozmosu.

PREDSTAVNIKI

SREČKO KOSOVEL: EKSTAZA SMRTI Kako si občutil pesnikovo sporočilo? Pesem zbuja neprijetne občutke. / Pesem zbuja prijetne občutke. Vsebina je harmonična, povedana blagoglasno. / Izraženi so kriki in jezik ima zasekan ritem. Penik izraža zasanjanost in lepoto. / Pesnik obtožuje in iztiska svojo bolečino. V pesmi je veliko prispodob in vizij. / Besedilo je napisno v vsakdanjem jeziku, nepesniško.

KAKO RAZUMEMO PESEM Pesem je napisana kot vizija: pesnik vidi v prihodnost, kako se bo zahodna Evropa kot tipična predstavnica pridobitniške družbe utopila, kako bo utonila v mlakah krvi. Pesnik se igra z nasprotji in barvami, s tem pa vzbuja neprijetno občutenjenereda, kaosa, deformirane civilizacije, ki mora umreti, da bi naredila prostor boljši. Zelo opazno je igranje z barvami: posebej izstopa zlata, ki ima v različnih besednih zvezah različen pomen: enkrat poudarja bogastvo, drugič lakomnost, nazadnje pa pomirjenje in spravo. Zanimivo je igranje z besednimi zvezami: pekoči žarki, pričakujemo pa prijetno toploto; morje je žgoče in rdeče, seveda zaradi krvi, pričakujemo pa modrega in hladnega …

Omenja pokvarjenega človeka – tisočkrat mrtev človek – kar pomeni, da so ljudje zaradi svoje sebičnosti, brezčutnosti in pogoltnosti, zaradi koristoljubja izgubili vse človeške lastnosti, niso humani, njihova človeškost je umrla, bila izdana že tisočkrat. Razlomljenost in razbitost s kriki in vzkliki, stopnjevanji in ponavljanji odraža skrajno čustveno dojemanje tega propada, pretirano grozljivega, ki pa se konča s pozitivnim sporočilom: umreti mora vse nemoralno, da lahko zraste nov, boljši človek.

Pesem sestavljajo neenakomerno dolge kitice in verzi, posebno zanimiva pa so ločila: zlasti izstopajo pomišljaji, ki poudarjajo sporočilo pesmi. S tremi pikicami izraža zamolk, vprašalne povedi pa so samo retorične, saj je odgovor na dlani. S to pesmijo je izražena kritika pridobitniško in brezsrčno naravnane družbe.