Dober dan ivljenje ivljenje veliko visoko veno kliem

Dober dan, življenje Življenje, veliko, visoko večno, kličem ti: Dober dan! in ti ponujam roko za srečno skupno vandranje kdove kam. Čez solzenja, cvetenja, zorenja, na severni in na južni tečaj, v dolino solz in na goro vstajenja in zmerom znova k sebi nazaj. Dober dan, možnosti in dolžnosti, večni up in stalna norost, dober dan, mila ptica mladosti in tvoja pesem – dar in skrivnost. Dober dan, življenje! Silno in milo. Kot na praznik prihajam v tvoj hram in ti šepečem na uho besedilo zaljubljenih: Rad te imam!

Srce V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora za mnogo (tisoč in več) lepih stvari, ki jih ljubiti mora vse, kar živi. Vanj pridejo čez dolgo ali priči kot sonce v sončnico, kot žarek v žarnico trate in trte, drevesa s ptiči iin kakšno samotno brez njih, in vetra dih, vanj se naseli že čisto zarana Mama in oče tudi, če se ravno potrudi, v to srce deklica, bogve odkod in zakaj k tebi poslana. Z njo je prostor v srcu poln in čudno vznemirjen, kot da prišlo je z njo vate celo vsemirje.

Pesem o zvezdah Vsak človek je zase svet, čuden, svétal in lep kot zvezda na nebu … Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti. Tako živimo ljudje. Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu. A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže … Od téga mendà človek umre, od téga z neba se zvezda ospe.

Nobena pot ni ravna. Nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in tvoja ena sama – glavna.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.

Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš sence.

Trava Čisto nič ni bilo. Samo laz. Goličava. Potem se je v sinje nebo pognala zelena trava. Drobcena. Nežna. Micena. Z vonjem po porodu dišečem. Trava na svet priklicana za ležišče ljubečim. Zdaj se rosa leskeče na njej in drobcena mravlja od dela zadihana kar naprej tebi in meni nazdravlja.

Tisoč in tisoč zvezd je nad nami, tisoč in tisoč zvez med nami, da gre po svetu - rama ob rami svetloba z nami.

Polje, polje v mladem soncu in prek polja ozka gaz. Med visokim klasjem greva po tej gazi ti in jaz. Ti ne veš in jaz ne slutim, kam ta tiha pot pelja; daleč? blizu? morda naju noč zagrne in temà? Ah, ne boj se. Nama sveča sanj svetila bo v temi. Vso to pot in prav do konca, ko ob smrti dogori. In takrat bo prazno polje in takrat bo znana gaz, saj jo v hipu bova drugič prehodila ti in jaz.

Preproste besede Treba je mnogo preprostih besed, kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota. Treba je mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas, tihi, plahi, pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine sredi krivic in vojska sredi vsega tega, kar ni kruh, ljubezen in ne dobrota.

Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti. Kot dih in drget. Kot šum in šepet v slednji minuti. Nekaj je v zraku. Kot vonji cvetlic, kot lučke kresnic svetlečih po mraku. Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku. Je to za pesem skrivnostni navdih? Ali ljubezen? Njen dih in vzdih?

Pesem Pojem na ravno poljé, kjer žito cvetè, naj mi pod prsti bilke šume, naj se mi zemlja odpre. In bom poslušal, kako drhti, in se bom skril med njene dlani, da tam pri njej na sredi poljà žalost ne bo me našla.

Glagoli Do bóli misliti. Misliti tenko. Znova domisliti domišljeni svet. Žvečiti med zobmi grenko preslico svojih in tujih let. Rušiti. Rvati. Zbrati v steklene drobce vsak dan svoj razbiti obraz. Rasti. Z rastjó zasloniti jeklene želode krogel, sršeče v nas. Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel na čolnu prihodnjih otrok. . . Ali plavati, kamor nas nese neustavljivi tok.

Sled Celo večnost hodiš po pokrajini otroštva, med pričakovanji in med spomini. In čakaš poldne: nek visoki znak na čistem nebu, kakor zrelost težak. A med tem ko v prsih zvoni k nedelji upanja čisti zvon, minevajo petki, trdi in neveseli, in z vsakim se veča moreči dvom. Tako gremo v smeri, kamor nas nese čas, ko nas naplavlja ko jalovino ali nas vrača v pradomovino snovi, v naš prvobitni obraz. In vse je pot. Pot iz teme v temo. In nobena sled ne ostane za njo.

Človek ne dozori do svojega obraza brez smeha in čenčarij in ne brez poraza.